Da bi otrokom približala svet, v katerem živijo, je ustvarila Časoris

Za novo knjigo ni imela časa, zato se je odločila za vzpostavitev spletnega časopisa za otroke.

Objavljeno
28. december 2015 16.44
Novinarka,pisateljica in docentka dr. Sonja Merljak Zdovec. V Ljubljani 7.12.2015[portret,novinarstvo]

Ljubljana - Dolgoletna novinarka Dela Sonja Merljak Zdovc je maja ustvarila medij, kot ga v Sloveniji še ni bilo. Njen prostovoljni projekt Časoris je spletni časopis, namenjen otrokom, da bi se ti seznanili s svetom, v katerem živijo, veliko uporabnih vsebin pa lahko zase najdejo tudi starši in učitelji.

Že nekaj časa je novinarka, pisateljica, doktorica znanosti in predavateljica na fakulteti za humanistične študije v Kopru Sonja Merljak Zdovc razmišljala o tem, kaj bi še počela. Za novo knjigo ni imela časa, zato pa se je odločila za vzpostavitev spletnega časopisa za otroke Časoris.

Januarja, ko se je zgodil teroristični napad na satirični tednik Charlie Hebdo, je naletela na prispevek o tem, kako so otroški mediji v Parizu pojasnili otrokom ta tragični dogodek. In začela je razmišljati o mediju za otroke. Ideja spletnega časopisa se je tako snovala nekaj mesecev, med prvomajskimi počitnicami pa je portal dejansko zaživel.

»Večinoma je to projekt vikendov, dopusta, večerov, ko imam čas in ko gredo otroci spat, in sem doma in se z njim ukvarjam.« Med tednom se ukvarja z vsebino, ob koncih tedna pa tudi z nekim nadaljnjim razvojem portala. Opazuje, kaj poročajo tuji otroški mediji, kot sta britanski First News ali kanadski Teaching Kids, in se po njih tudi zgleduje.

Ena novica na dan odžene nevednost stran

To je slogan, s katerim se Časoris predstavlja. Sonja Merljak Zdovc se trudi, da vsak dan objavi vsaj eno novico o domačem in tujem aktualnem dogajanju, veliko je tudi športnih, znanstvenih in zabavnih zanimivosti, ki bi kakor koli lahko zanimale otroke od šestega do 12. leta starosti, čeprav sliši, da Časoris berejo tudi starejši. V rubriki Šola in jaz pa svoj delež s fotografijami in članki prispevajo tudi osnovnošolci in učitelji. Časoris ni namenjen le šolarjem, ampak je uporaben pripomoček za vsakega starša ali učitelja, ko se mora z otrokom pogovoriti o kočljivih temah. V rubriki Za starše in učitelje je tako veliko nasvetov o tem, kako se z najmlajšimi pogovarjati o spolnosti, smrti, terorizmu, nevarnostih na spletu.

Kot novinarki in kot mami se ji zdi pomembno, da najmlajšim bralcem tudi kompleksne novice razložimo, torej da otroke spodbujamo k branju, razmišljanju ali vsaj zanimanju za to, kaj je na primer srečanje G20. Novice je potem seveda treba podati na primeren način in v takšnemu jeziku, da ga bodo otroci razumeli, kar je svojevrsten izziv. V pomoč in lažje razumevanje so na koncu vsake novice še slovarček besed in vprašanja za nadaljnji razmislek.

»Ime časopisa odraža svet otrok, ki radi rišejo, hkrati pa tudi to, da je časopis tudi oris časa, v katerem živimo,« je zapisano na Časorisovi strani na Wikipediji, ki se je je ob spodbudi moža lotila prejšnji konec tedna. Take novice, ki jih pri nas producira tudi po njenih besedah veliko bolj profesionalen Infodrom, otrokom približajo svet, v katerem živijo, in krepijo radovednost, torej da jih zanima in se zavedajo, kje so in kako živijo.

Prav tako se ji zdi pomembno, da vsaj nekatere novice v sebi nosijo tudi neko pozitivno sporočilo, ki se ji ga zdi pomembno izpostaviti, a ne na komentatorski ali pokroviteljski način. Pri tem se vedno znova vrača k besedam otroške psihiatrinje Anice Mikuš Kos: So okolja in časi, ki porajajo zlo, in so okolja in časi, ki porajajo dobro. »Če smo v okolju, ki krepi to zlo okrog nas, je naša naloga, da ga poskušamo uravnovesiti z dobrim.«

Sonja Merljak Zdovc je prepričana, da otroci sicer sami od sebe Časorisa ne bodo brali, k temu jih morajo spodbuditi predvsem učitelji. »Šola je najnižji skupni imenovalec vseh otrok. Vsi otroci so v šoli. Super bi bilo, če bi učitelji v Časorisu prepoznali neko dodano vrednost.« Šole bi tako lahko povezovale svoje učne vsebine z aktualnim življenjem, o čemer bi potem to prebrali v Časorisu. Ko bi se na primer učili o temeljnih človekovih pravicah, bi lahko prebrali novico o izidu referenduma o izenačitvi partnerskih skupnosti. »Ravno to je smisel. če se učijo o Afriki ali Aziji, začutijo, kakšno je tam življenje, ko na primer v Časorisu prebereš novico iz teh krajev. S Časorisom bi jim približali svet, v katerem živijo.«

Časoris kot njen četrti otrok

Projekt je čisto njen, ob strani pa ji stoji njen časnik Delo, za katerega piše oziroma kako drugače sodeluje že od začetka 90. let. Pisanje reportaž, urejanje internetnih vsebin, pokrivanje šolske problematike so pridobljena znanja, ki se sedaj križajo pri oblikovanju Časorisa, kjer je za vse praktično sama.

Decembra je z njo začela sodelovati še Anja Vilotič iz Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). V ZPMS so prepoznali potencial, ki ga ima Časoris za krepitev medijske pismenosti na Slovenskem. »Predlagali so sodelovanje, ki ga bomo ravno v prihodnjih dneh podrobneje dorekli. Časoris podpirajo, meni pa pomoč prav pride. Ker je bil to do zdaj moj hobi oziroma moj projekt, ki sem ga delala doma zvečer, v prostem času. Vsaka prosta sekunda je šla vanj. Že to, da mi ni treba vseh člankov napisati sama, je zame veliko olajšanje.«