Tiskane izdaje
Zgodba ene najpomembnejših srednjeveških družin, ki je živela na naših tleh, kar kliče po filmskem platnu. V njej ne manjka spletk, prevar, umorov ali vsaj sumljivih smrti, politike in seveda bojevanja. Kriminalka se je nadaljevala še po umoru zadnjega moškega predstavnika celjske plemiške družine Ulrika II., ki je zapustil ogromno premoženje. Med drugim kar 123 gradov.
»Pobijte Celjana!« Tako naj bi po zapisu neznanega pisca Kronike grofov Celjskih 9. novembra 1456 v Beogradu zaklical Ladislav Hunyadi, krvnik celjskega grofa in kneza Ulrika II. Hunyadijev oče Ivan je bil izvrsten vojskovodja, ki je z bleščečo zmago ustavil Turke, ko so se lotili Beograda. Umrl je zaradi kuge, ki so jo povzročila razpadajoča trupla na bojišču. Njegov sin Ladislav je pričakoval, da bo prevzel očetovo mesto, a je imel Ulrik II. boljše zveze. Ogrski in češki kralj Ladislav Posmrtnik, vnuk Barbare Celjske, katere nečak je bil prav Ulrik II., je Ulrika na začetku novembra 1456 imenoval za vrhovnega poveljnika in državnega namestnika na Ogrskem. Ladislav Hunyadi je Ulriku II. prisegel zvestobo, a je hkrati že koval zaroto.
Usodnega dne je Ulrika poklical na posvet, ki se je hitro sprevrgel v spor in spopad. Kronist piše, da se je plemeniti Celjan pogumno boril, a je imel Hunyadi premoč: »Vtem so se odprla sobna vrata in skozi so pritekli tisti, ki so jih bili poskrili, z meči in ščiti, in so plemenitemu celjskemu knezu prizadejali globoke rane na glavi in po nogah. Ko so ga do kraja pobili, so ga položili na mizo in mu odsekali glavo. Glavo so skrivali pet dni, tedaj so jo spet pokazali.«
Trideseti dan po Ulrikovi smrti je v Celju sledil pretresljiv obred. Pred vsemi, ki so pristopili, je stopal oklepnik. »In ko se je opravilo darovanja praporov, ščitov, čelad in konj, se je ta oklepnik vrgel na tla. Tedaj je nekdo presunljivo in na ves glas kričal oklepniku: Danes grofje in nikdar več. In to je zaklical trikrat in nato na njem zlomil prapor. Tedaj se je v celjskem samostanu dvignila neznanska žalost in jokali so žene in možje, da tega nihče ne more zadosti popisati,« je sklenil kronist. In začel se je boj za dediščino.
Mamljiva ekonomska moč
Kot piše dr. Miha Kosi, so grofje Celjski na višku svoje moči okrog leta 1425 imeli v deželah Koroški, Kranjski, Štajerski, Slavoniji in Hrvaški več kot 125 gradov, 12 mest, približno 30 trgov in okrog 40 mitninskih postaj, od katerih so pobirali dohodke. »V okviru meja današnje Slovenije je bilo v njihovih rokah več kot 70, približno ena tretjina vseh poimensko poznanih srednjeveških gradov. S tem se ta najmogočnejša srednjeveška rodbina z izvorom v slovenskem prostoru jasno izkazuje tudi kot realno-politično najmočnejša. Grad je pomenil oblast. In nobena druga srednjeveška rodbina, vse do prevlade Habsburžanov okrog leta 1500, ni neposredno obvladovala tako velikega ozemlja današnje Slovenije kot grofje Celjski,« še piše Kosi.
Ulrik je umrl na vrhuncu svoje politične moči, imenovali so ga celo nekronani kralj, piše dobra poznavalka Celjskih in muzejska svetnica Rolanda Fugger Germadnik, ki je ob letošnji 560. obletnici izumrtja rodbine v Pokrajinskem muzeju Celje pripravila začasno razstavo o boju za dediščino Celjskih. Ob smrti je imel Ulrik 123 gradov s pripadajočimi gospostvi, uradi in sodišči. Vseh zainteresiranih za dediščino je bilo kar 24. Ulrik namreč ni imel potomca, vsi trije njegovi otroci so umrli pred njim. Realne možnosti za dediščino so imeli vdova Katarina Celjska, znana tudi kot Kantakuzina Branković, Ladislav Posmrtnik, grofje Goriški in cesar Friderik III. Habsburški.
Lobanja Ulrika II. Celjskega, ki je skupaj z drugimi lobanjami Celjskih razstavljena na stalni razstavi Grofje Celjski v Knežjem dvoru v Celju. Foto: arhiv PMC
Vdovi ne ostane skoraj nič
Cesar se je pri zahtevi za bogato dediščino skliceval na dedno pogodbo, ki so jo Habsburžani izsilili od Celjanov avgusta 1443. O tem, kdo bo dediščino dobil, je odločalo 34 članov sodnega kolegija, ki so 16. februarja 1457 odločili, da mora vse imetje v mejah Svetega rimskega cesarstva dobiti Friderik III. Habsburški. Vendar ni šlo zlahka, poletje je minilo v spopadih med cesarjevimi privrženci in nasprotniki.
Že spomladi 1457 je v Celje prišla vest, da je Ladislav Posmrtnik maščeval Ulrikovo smrt. Zajel je Ladislava Hunyadija in njegovega mlajšega brata Matijo, znanega kot Matijo Korvina. Ladislav je bil javno obglavljen, Matija pa je zaradi mladosti ušel smrtni kazni. Ta preobrat je presenetil enega večjih dobičkarjev tistega časa, Jana Vitovca, ki je bil vojskovodja grofov Celjskih. Vitovec, ki ima svoje mesto tudi v slovenski ljudski romanci kot Pegam, je tako zamenjal stran. Pravzaprav jo je zamenjal vsaj petkrat, pri tem pa pazil zgolj na svoje interese. Tako je enkrat podpiral Friderika III. pa spet Ladislava Posmrtnika in kasneje njegovega naslednika Matijo Korvina. V bojih je bil vedno neustrašen ne glede na stran. Prav Vitovec je leta 1460 iz bojev za dediščino izločil še grofe Goriške in boji v okviru cesarstva so bili končani.
Podobno dramatičen je bil boj za približno 40 gradov, ki jih je imel Ulrik ob smrti na Ogrskem. Tam so bili sicer vdovi Katarini naklonjeni, a se je marsikaj spremenilo po smrti njenega največjega zaveznika Ladislava Posmrtnika novembra 1457. Komaj 17-letnega ga je po zadnjih raziskavah, kot piše Fugger Germadnikova, pokopala levkemija. Novi ogrski kralj je postal Matija Korvin. Friderik III. je imel tudi na Ogrskem precej pripadnikov, Katarina se je tako zaradi pritiskov leta 1460 nekaterim gradovom odrekla v korist Friderika III. Maja 1461 je z Janom Vitovcem in njegovima svakoma sklenila pogodbo, v kateri jim je predala vsa tamkajšnja gospostva, distrikte in gradove s pripadajočimi svoboščinami, pravicami, prihodki, davki in dajatvami vred. Kupnina je bila 62.000 zlatih florintov.
Jan Vitovec se je v boju za dediščino Celjskih precej okoristil, po zmagi nad grofi Goriškimi je postal zagorski grof, sternberški baron, hrvaški ban in svetovalec cesarja. Njegovo dediščino so nasledili trije sinovi, ki pa jim je leta 1485 prav vse časti in posesti zaradi izdaje odvzel Matija Korvin.
Korvin, ki ga naše slovstvo pozna kot kralja Matjaža, in Friderik III. sta imela le en cilj. Oba sta želela združiti ogrske, češke in avstrijske dežele pod eno oblastjo. In seveda biti ta oblast. Friderik III. je bil precejšen zapečkar in je tekmece najraje premagal tako, da jih je preživel, Korvin pa je bil zelo aktiven in uspešen. Prišel je celo na Dunaj in od tam pregnal Friderika III., vendar je leta 1490 umrl brez moških potomcev. Friderik III. ga je preživel za tri leta, njega pa je nasledil uspešni sin Maksimilijan I. Habsburžani so odtlej pri nas ostali do leta 1918.
Spomin na Celjske
Na začasni razstavi v celjskem muzeju so razstavljeni redki ohranjeni predmeti Celjskih in tistih, ki so se borili za njihovo premoženje. Med njimi je grčavka, nekakšna sprehajalna palica, ki naj bi pripadala Frideriku I. Žovneškemu, ki je bil prvi grof Celjski. Grčavko so odkrili v vili Vipolže v Goriških brdih. V te konce se je z Albrehtom IV. Goriškim namreč poročila hči prvega grofa Celjskega. Več kot sto let kasneje je tamkajšnji grad prodal grof Janez Goriški, ki je bil zaročen s hčerjo Ulrika II. Celjskega in ki se je boril s cesarjem za dediščino.
Žalostna usoda grofov Goriških, ki so bili v 13. stoletju najvplivnejša rodbina na jugu cesarstva, je razvidna tudi na kovancu Maksimilijana I., ki so ga arheologi celjskega pokrajinskega muzeja našli med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju. Maksimilijan I. je namreč po smrti zadnjega goriškega grofa dobil vse preostale njihove posesti in dal kovati novec z avstrijskim grbom in grbom grofov Goriških. Med pomembnejšimi kovanci je na ogled še krajcar Jana Vitovca. Njegovih kovancev ni imel namreč skoraj nihče, pred slabima dvema desetletjema je kolekcijo njegovih srebrnikov dobil zagrebški arheološki muzej.
Krajcar Jana Vitovca iz leta 1459. Za razstavo ga je posodil Arheološki muzej v Zagrebu. Foto: arhiv PMC
Katarina Celjska po tem, ko je pokopala tri otroke in moža, ni ostala na območju Celjskih. Leta 1469 se je v celoti odpovedala še vdovskemu deležu v cesarstvu in se potem pridružila sestri Mari, nekdanji sultanki, v Adrianopolu. Umrla je stara več kot 70 let in je pokopana v Makedoniji. Na razstavi je na ogled kopija mitre iz svile ter svilene in zlate niti, ki jo je Katarina, ki je po poroki ostala zvesta pravoslavni veri, sama izvezla in jo okoli leta 1450 darovala beograjski metropoliji.
Kopija mitre iz svile, svilene in zlate niti, z biseri, dragimi in poldragimi kamni. Original, ki ga je izvezla Katarina Celjska okoli leta 1450, hrani Muzej Srpske pravoslavne crkve iz Beograda, kopijo je posodil Muzej Srpske pravoslavne crkve Mitropolije zagrebačko-ljubljanske iz Zagreba. Foto: arhiv PMC
Vsem na očeh, tudi če ne pridete v muzej, pa ostaja še en dokaz, kako se je končal boj za premoženje. Friderik III. je namreč v celjsko mestno obzidje leta 1466 dal vzidati grbovno ploščo z dvoglavim orlom, ki pokriva celjski in habsburški grb. Na plošči so vrezane črke FI AEIOU. Čeprav je razlaga začetnic, kot Austria erit in orbe ultima (Avstrija vlada zemeljski obli), kasnejšega izvora, bi se cesar Friderik III. s tem verjetno kar strinjal.
