Dr. Mirjana Ule: Mladim moramo omogočiti dostojno življenje

Ljubljana – Mladi se danes srečujejo z mnogimi, tudi izključujočimi se zahtevami. Gojili naj bi, recimo, družinske vrednote, se poročali in imeli otroke, po drugi strani pa naj bi dobro delovali v neoliberalnem tržnem sistemu, kjer prejemajo nizko plačo, če sploh, za veliko zahtevnega dela.

Za to, da delo sploh imajo, bi morali biti še hvaležni, saj na njihovo mesto čaka vrsta drugih. Poleg tega je v slovenski družbi močno razširjena tudi ideologija samouresničitve: mladi naj bi, denimo, čim bolj izkoristili vse svoje talente. Kako naj te zahteve uskladijo? Z mladimi in njihovimi pogledi na svet se že več desetletij ukvarja socialna psihologinja dr. Mirjana Ule z ljubljanske fakultete za družbene vede.

Že več let spremljate tudi težave, s katerimi se mladi spopadajo. Če bi imeli čarobno palico, kaj bi spremenili?

To, da bi mlade in mladost začeli ceniti. Študije mladine so »mlade«, z njimi smo začeli v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je mladina postala pomembna družbena skupina, z drugačnimi, samosvojimi življenjskimi vrednotami in orientacijami. Prej so bili mladi proučevani zgolj kot vajenci; vajeništvo je bilo kratko obdobje, ko je bilo treba čim prej odrasti. Z družbenim razvojem, z izboljšanjem standarda, pojavom prostega časa in s podaljševanjem izobraževanja so se mladi kot družbena skupina začeli krepiti.

Mladino je treba tudi razbremeniti odgovornosti za sedanjost in ji dati prostor, ki ji pripada. To pomeni, da cenimo, kar ima in kar zna: znanje, vitalnost, energijo. Ne nazadnje so mladi tudi vir, resurs, ki mu je treba dati dostojanstvo in potem besedo.

Slovenija je k sreči še srednjerazredna družba. Za tako družbo je značilno, da otrokom ne daje dediščine, ampak izobrazbo. Starši vlagajo v otroke, v njihovo izobraževanje, zato imamo zdaj zelo izobraženo mladino, ki ji moramo omogočiti, da daje družbi, kar ima.

To pomeni delovna mesta?

To pomeni priložnost. To so lahko delovna mesta, pa tudi možnosti, denimo v politiki, novih iniciativah, strategijah. Kje so bili mladi, ko so se pripravljale strategije? Povsod bi morali biti zraven, tako kot smo si izborili, da morajo biti ženske povsod zraven, ker smo tudi me resurs.

Namesto tega mlade navajamo na »korupcijo«. Njihova opora so starši in socialna omrežja, ki jim potem omogočajo vstop: v zaposlitev, v tujino. Prekiniti je treba usmeritev, da starši priskrbijo otrokom priložnosti.

Ko govorite o korupciji, govorite o povezavah in poznanstvih?

Ja. Že študenti so nam to sporočali, ko smo v raziskavi ugotavljali, kaj so glavne ovire za njihovo zaposlitev. To je škoda. Ne samo za mlade, ampak za družbo. Če mladim damo priložnost, družbo razvijamo naprej.

Slovenija je sledila modelu, da se otroci dalj časa izobražujejo, ker se s tem lahko razbremeni trg dela. Ampak zdaj bi morali ta trg prestrukturirati, razmisliti bi morali o povezovanju izobraževanja in prakse, o mentoriranju, o poteh, ki bodo delodajalcem omogočile, da se seznanijo s sposobnimi mladimi. Obe pristojni ministrstvi bi morali bolj razvijati skupne strategije.

Mentoriranje je lahko del izobraževanja. Potem odpade tudi dilema, ali naj bi bila pripravništva volonterska ali ne. Če mladi hitro pridejo v stik z delom, tudi lažje dobijo priložnost za zaposlitev. Pri nas pa so sektorji preveč ločeni.

Dodaten problem je, da mladi niso vpeti v delo. Res je, da smo se borili proti temu, da bi otroci oziroma mladi morali delati, ampak ni pa v redu, če tudi doma ne delajo. Potem nimajo delovnih navad. Zaščitniška družina jih razbremenjuje odgovornosti do vsega, kar sodi k življenju, razen do učenja. Tudi šola jih angažira samo z učenjem. Ampak prej ali slej je treba začeti delati. In ta prehod je hud. Otroci, ki se morajo prej znajti, so bolj borbeni. Naučijo se strategij preživetja.

Večkrat ste opozorili, da so študenti potem, ko se je razmahnilo študentsko delo, postali naveličani; utrujeni od študija in dela. Kako se je to poznalo?

V določenem obdobju je oboje postalo nujnost. Ampak potem so postali siti dela in utrujeni od študija. Zanimali so jih samo še pobegi: v šport, v potovanja. Začeli so se ukvarjati sami s seboj.

Družba ni naredila ničesar, da bi lahko prej šli od doma, da bi se prej postavili na noge. Danes imajo otroci pred seboj 16 let zelo začrtane poti. Nekoč je veljalo, da so se o tem, kaj bodo počeli v življenju, si bodo ustvarili družino ali ne, odločali okoli dvajsetega leta. Zdaj se je to premaknilo v trideseta leta. Šele takrat se zbudijo, takrat spoznajo, da je treba razmisliti, kako naprej.

Zavzemam se za to, da bi prej dobili volilno pravico. Če morajo odločati o tako pomembnih zadevah, kot sta študij in delo, je prav, da jim damo politično pa tudi socialno in ekonomsko državljanstvo. Mladi so dolgo časa pasivni državljani.

Kaj pomeni socialno in ekonomsko državljanstvo?

Študij bi jim morali priznati kot pomembno opravilo. Pripadati bi jim morale neke pravice iz študija, ne pa, da so te vezane na ekonomsko samostojnost. Za primer naj navedem možnost ugodnejšega najema stanovanj, recimo do 28. leta, toliko da se po koncu študija postavijo na noge. To so naredili na Švedskem zato, da bi mlade spravili od doma oziroma da bi ti začeli skrbeti zase. Tu je še možnost najema kreditov, ki ga bodo odplačevali, ko se zaposlijo.

Če starši predolgo odločajo v tvojem imenu in ti pomagajo, se navadiš, da si odvisen. Najprej od staršev, potem od socialnih služb in zavodov za zaposlovanje. Če nimaš izkušnje dela, se navadiš živeti brez službe.

Generacija tridesetletnikov težko prodre na trg dela. Lahko zanje sploh še kaj naredimo? Prihajajo že novi mladi ...

Moramo jim pomagati, ne moremo si dovoliti, da bi izgubili nekaj generacij.

Izpostavili ste že, da bi morali razmisliti o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Bi to lahko bila rešitev?

Slovenija je majhna država in nismo tako finančno šibki, da si tega ne bi mogli privoščiti. Zame UTD pomeni vrnitev dostojanstva šibkim, saj vsem ljudem daje neko izhodišče. Je priložnost za samostojnost. Predvsem za mlade bi to bila rešitev. To ni socialni transfer, ker ta ločuje, ta sporoča – jaz sem tisti, ki ga je treba podpirati. UTD pa je namenjen vsem. Začeli bi, na primer, z mladimi do tridesetega leta. Vsi bi imeli osnovni dohodek, ki bi ga potem kot zaposleni vračali z davki. Potem bi bilo konec socialnih preigravanj in korupcije, na kar smo se že navadili. Država nekaj uvede, državljani pa potem iščejo luknje.

Je zamisel kje zaživela tudi v praksi?

Brala sem, da so UTD začeli uvajati na Nizozemskem. Drugje obstaja v delnih oblikah.

Kaj se lahko zgodi, če mladim ne bomo pomagali? Na Hrvaškem že opozarjajo, da se pogledi mladih radikalizirajo.

Bila bi previdna do izsledkov, ki govorijo o radikalizaciji. Ne bi stigmatizirala cele generacije. Če mladi nimajo možnosti, se sicer res lahko oprimejo takšnih populističnih idej. Ampak te niso zrasle na njihovem zelniku.

V Sloveniji bi prej govorila o pasivizaciji mladih. Pri nas so bolj problem zazibanost v čakanje, letargija. Tega ne smemo dopustiti, to je enako nevarno kot radikalizacija. Vedno je treba imeti pred očmi, da mladi niso krivi za razmere, te smo ustvarili mi, zato smo jim dolžni omogočiti dostojno življenje in prihodnost.