Drugošolci imajo že daljši delavnik kot učitelji

Ljubljana – Prvošolci imajo od letos enak, drugošolci pa že daljši delavnik kot učitelji, opozarjajo v civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo. Učitelji morajo opraviti dvaindvajset pedagoških ur na teden, prvošolčki pa so brez neobveznih izbirnih predmetov v klopeh dvajset ur, z njimi dvaindvajset, nekateri drugošolci pa celo triindvajset.

V svetu je veliko zgledov, kako so posamezniki ali skupine oblikovali svojo šolo, ker z obstoječimi niso bili zadovoljni. Še več je pobud ljudi, ki si prizadevajo izboljšati šolo v svojem okolju. Tudi v Sloveniji jo imamo s civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo, v kateri že vrsto let opozarjajo na anomalije, kot je ta o delavnem času prvošolčkov. Ključno vprašanje je, kaj jim je v šestih letih uspelo doseči.

Civilne iniciative so lahko glas, ki opozarja na možne izboljšave, ne morejo pa spreminjati sistema, pojasnjuje generalna sekretarka Jožica Frigelj. »Večinoma so nam prisluhnili, slišali pa le redko. Med večje dosežke štejemo začetke urejanja učbeniške problematike: na eni prvih javnih tribun smo opozorili na problem (pre)velike količine delovnih zvezkov in od takrat se problematika sistematično ureja (s krajšimi ali daljšimi premori).«

Svet praktikov

Iniciativo Kakšno šolo hočemo je ustanovila dr. Manca Košir, ker ve, kako pomembna je šola. »Najpomembnejša je za našo sedanjost in skupno prihodnost,« pravi. Z Manifestom za odlično šolo so začeli javnost opozarjati na pomanjkljivosti obstoječe šole, denimo nazadnje na to, da imajo prvošolci daljši delavnik kot učitelji, in razmišljati, kako bi jo lahko izboljšali. Največji dosežek, ki si ga pripisujejo, je ustanovitev sveta praktikov, ki je posvetovalno telo ministrstva pri načrtovanju izboljšav, v njem pa so tudi učitelji, ki delajo v razredu.

»Nič, kar je narejenega z dobrimi nameni za dobro ljudi, ne gre v nič. Potrebuje pa svoj čas, da vzklije,« pojasnjuje Manca Košir, ki za dosežek šteje tudi to, da po šestih letih še vedno delujejo in da izhodišča z njihovih javnih tribun mnogi jemljejo kot navdih, manifest pa kot gradivo, ki ga želijo uresničiti v praksi.

»Na zadnjem srečanju ravnateljev so aktualizirali pojem in koncept vzgoje, ki je bila dolgo časa skorajda prepovedana beseda; češ, naše šole naj zgolj izobražujejo, prenašajo znanje, vzgoja je ideologija. Rezultati takšne šole so vidni. Z vrnitvijo zavedanja o smiselnosti šole, pomena vzgoje srca in duha, večjo pozornostjo do umetniških vzgojnih predmetov, ukvarjanjem s talenti, ki jih ima sleherni učenec, se bo veliko spremenilo na bolje.«

Učitelji že dalj časa opozarjajo, da njihovo inovativnost in avtonomnost dušijo vedno nova pravila. Vse, kar je povezano s šolo, je hiperregulirano, odgovornost se prenaša z enega na drugega, povrhu pa se, pravi Jožica Frigelj, na šolo vsi spoznajo in zato lahko vsi o njej tudi odločajo. »V mislih imam predvsem strokovne odločitve,« pojasnjuje. Manca Košir opaža še sistemske ovire pa tudi ovire v glavah odraslih, ki šolo soustvarjajo. Šola meri zgolj količinsko in ne misli vsebinsko, spodbuja tekmovalnost namesto sodelovanja, pozornosti ne posveča sočutju, solidarnosti, socialni enakosti.

Učiteljska zbornica

Kaj bi se lahko spremenilo in kaj bi se moralo? »Lahko in moralo bi se spremeniti to, da bi o pomembnih odločitvah enakovredno soodločali tudi tisti, ki pedagoški proces izvajajo – učitelji. Strokovne odločitve bi morale postati izključna stvar stroke,« meni Jožica Frigelj, ki se zato zavzema za ustanovitev učiteljske zbornice. »Po dolgih letih prizadevanj so realne možnosti le v ustanovitvi učiteljske zbornice kot strokovnega telesa, enakovrednega sogovornika vladi in sindikatom.«

Kaj bi se lahko spremenilo in kaj bi se moralo? »Najboljše rešitve so ponavadi preproste. Ne potrebujemo novih reform in novih belih ali črnih knjig. Potrebujemo pa spoštovanje učiteljskega poklica, ki je najpomembnejši poklic na svetu. To spoštovanje naj se pokaže tudi v višjih plačah učiteljem. In v strogi selekciji pri sprejemanju kandidatov v izobraževanje. Vpis na pedagoške fakultete naj bo omogočen le tistim, ki jim je to prva izbira. Naj bodo sprejemni izpiti v obliki pogovorov, ki pokažejo socialno in čustveno inteligenco kandidata, predvsem pa žarenje njegovega pedagoškega erosa. Brez tega pač ni uspešnega učenja. Sicer pa poglejte Finsko, kjer je učiteljski poklic med najbolj cenjenimi, zaželenimi in odlično plačanimi. To potrebujemo tudi na Slovenskem.«

Potreben razmislek

A še veliko je področij, pri katerih opozarjajo, da je potreben razmislek, ki bo pred očmi imel predvsem otroke. Primer angleščine v prvem razredu je eden od njih. Starši si želijo, da se otroci že zgodaj učijo tuj jezik, a te ure so šole umestile bodisi kot preduro, kar pomeni, da so otroci še zaspani, bodisi popoldne, ko so že po celodnevnem sedenju v klopi utrujeni. Učenci so nemirni, nezbrani, čutita se prenatrpanost in preobremenjenost.

Na prizadevanja tistih, ki opozarjajo, da otroci potrebujejo vsebine, ki jih v učnih načrtih ni, kot sta znanje o internetu in skrb za zasebnost, kar so doslej reševali z izbirnimi vsebinami, odgovarjajo: »Če bi bili učni načrti manj natrpani, bi učenci lahko takšna spoznanja pridobivali pri vseh predmetih. Z obveznimi in neobveznimi predmeti pa samo drobimo in parceliramo znanja, ki jih učenci potem izjemno težko povežejo v neko smiselno celoto. Pri geografiji ne poznajo velike začetnice, pri angleščini ne znajo seštevati. Bolj smiselno bi bilo predmete povezovati v neke sklope, kot pa še bolj drobiti.« A ob tem so do učinkovitosti morebitne prevetritve učnih načrtov skeptični, saj so se doslej vsebine zgolj premikale iz enega razreda v drugega in še kvečjemu so kakšno dodali.

Pri določenih vprašanjih so pripravljeni tudi na kompromise. Čeprav opozarjajo, da ocenjevanje vzgojnih predmetov ni smiselno, se zavedajo, da so ocene zdaj edina vrednost znanja, in razumejo, da jih nekateri res potrebujejo, saj smo še zelo daleč od samovrednotenja, kaj šele samoocenjevanja.