Tiskane izdaje
Ljubljana – »Do kdaj lahko kupiš status? Je to kaj z datumom omejeno?« je vprašanje, ki ga zadnje dni na facebooku postavlja vse več študentov in dijakov. Nekateri študenti so za status pripravljeni plačati, študirati pa ne. Računsko sodišče je pred meseci ugotovilo, da je država zaradi tega v zadnjih letih izgubila petdeset milijonov evrov.
Fiktivnim vpisom so konec napovedali že številni ministri, a so v letošnjem šolskem letu še vedno mogoči. Ker zakonodaja njihove definicije ne predvideva, na univerzah ne vedo, koliko jih je. Prorektor ljubljanske univerze prof. dr. Goran Turk pravi, da njihovega števila na univerzi nimajo, spremljajo pa uspešnost študentov in konec leta vedo, koliko jih je bilo neaktivnih (ni opravilo niti enega predmeta). Poskušajo jih »čim bolj vključiti v študijski proces, tudi s pomočjo tutorjev, in jih v prvem letniku motivirati za študij.«
Dr. Turk meni, da bi visokošolski zavodi morali postavljati dodatne pogoje za vpis na dodiplomski študij, kar je za zdaj dovoljeno le na umetniških akademijah. Niti na mariborski univerzi ne vedo, koliko študentov je fiktivno vpisanih: »Širša javnost pod tem pojmom običajno razume tiste študente, zlasti v prvem letniku študija, ki se vpišejo in ne naredijo nobene obveznosti ali premalo, da bi lahko ponavljali letnik ali napredovali.« Poudarjajo, da jasne definicije ni.
Negospodarna poraba javnega denarja
Računsko sodišče je pred tremi meseci ugotovilo, da ministrstvo za izobraževanje ni dovolj učinkovito ukrepalo proti fiktivno vpisanim. Omejili so zgolj vpis tistim, ki so študirali na visokošolskih programih in so se želeli vpisati še na višje šole; ukinili so jim eno leto koriščenja pravic iz študentskega statusa.
»Ta ureditev še vedno omogoča negospodarno, nenamensko rabo javnega denarja. Investicija države v osebe, ki ne študirajo, ne bo dosegla pričakovanega učinka, torej znanj, ki naj bi jih pridobile s študijem,« pravijo na računskem sodišču. V letih 2010–2013 je bilo v terciarnem izobraževanju 18.021 ljudi, ki niso napredovali v drugi letnik ali niso ponavljali prvega. Če bi uveljavljali tri študentske pravice od sedmih (olajšava dohodnine, subvencionirana prehrana, obvezno zdravstveno zavarovanje), bi država zanje v treh letih porabila 49.900.787 evrov. Ponavadi uveljavljajo še pravico do subvencioniranega prevoza in bivanja ter štipendije.
Nimajo vsi slabih namenov
Na mariborski univerzi poudarjajo, da niso vsi fiktivno vpisani zaradi koriščenja ugodnosti. Nekateri (zelo dobri) študenti na primer ugotovijo, da jih izbran študij ne veseli, zato ga prekinejo in počakajo na prepis. »Spet druge 'potegne' študentska svoboda, ker mislijo, da bodo lahko opravili obveznosti zgolj s študijem v izpitnih obdobjih, v vmesnem času pa bodo živeli brezskrbno življenje,« dodajajo na univerzi. Ne nazadnje lahko študenti v prvem letniku doživijo marsikaj, kar vpliva na potek študija – bolezen, poškodbo, smrt v družini; srečujejo se tudi z mladimi, ki v srednji šoli »pregorijo« in potrebujejo nekaj časa zase. Pravijo, da bi vse opisane kategorije študentov zlahka šteli med fiktivno vpisane, če bi gledali zgolj podatke o opravljenih obveznostih, čeprav ima večina resne načrte s študijem in se ne vpišejo zgolj zaradi statusa. Nekaj je tudi takšnih, ki pridejo zgolj po potrdilo o vpisu in se nato »ne prikažejo več«. Ker ne vodijo evidence o navzočnosti študentov, ne vedo, koliko jih je.
Fiktivni vpis zmanjšuje število registriranih brezposelnih
Mladi se po študiju praviloma prijavijo na zavod za zaposlovanje. Konec avgusta je bilo nanj prijavljenih 27.361 ljudi do tridesetega leta. Kaj bi popolna ukinitev fiktivnih vpisov pomenila za zavod, se na zavodu niso hoteli izreči. Na ŠOS že dalj časa opozarjajo na to problematiko; menijo, da jo je treba urediti sistemsko in spremeniti zakonodajo o trgu dela. Če bi se, denimo, zgodilo, da bi jih popolnoma ukinili, »bi se število brezposelnih zagotovo strmo povečalo. Mladi smo v politiki že danes zanemarjeni in se moramo znotraj sistema izobraževanja in ob prehodu na trg dela znajti sami,« še poudarjajo na ŠOS.
Ob takšnem odnosu države mladi sami ne morejo storiti nič za izboljšanje, zato pozivajo vlado, naj k reševanju njihovih težav pristopi celovito. O kritikah na račun študentskega dela, ki naj bi jemalo delovna mesta, pravijo, da obsega le 2,5 odstotka trga dela in ga študentje uporabljajo kot socialni korektiv. Povprečni mesečni zaslužek je dobrih 200 evrov, zato neposredne korelacije z odžiranjem delovnih mest ni. Računsko sodišče pa ugotavlja, da bi država lahko s prepovedjo navideznih vpisov zagotovila realnejša izhodišča za ukrepe zaposlovanja mladih in za povpraševanje na trgu delovne sile.
Zdaj je registriranih manj brezposelnih, saj fiktivno vpisani niso iskalci zaposlitve. Hkrati pa lahko fiktivni vpisi posredno povzročijo težje osamosvajanje mladih in kasnejše ustvarjanje družine, še dodajajo na računskem sodišču.
