Američan z jugoslovanskim potnim listom

Vmesni položaj Jugoslavije med Vzhodom in Zahodom se je v veliki meri odražal tudi v nevsakdanji uporabi oborožitve jugoslovanske armade tako iz Sovjetske zveze kot iz ZDA. V drugi polovici hladne vojne se je tej kombinaciji pridružila še oprema domače industrije. V JLA tako ni bila nobena posebnost, če je ameriški artilerijski traktor vlekel sovjetsko havbico ali če se je na sovjetskem tanku T-34 pojavil ameriški mitraljez. Jugoslavija pa tudi JLA so pač želele združiti najboljše iz obeh svetov, zlasti če tega ni bilo na voljo doma. Končni rezultati takšnih kombinacij so bili včasih posrečeni, pogosto pa tudi ne. Primerek zahodne tehnike, ki se je v arzenalu Jugoslavije ohranil praktično od njenega rojstva pa vse do njene smrti, je bil tudi M3A1 Scout Car (»izvidniški avto«). Omenjeni oklepni avtomobil je kljub številnim pomanjkljivostim svojo vojaško pot tako zaključil šele konec 90. let prejšnjega stoletja.

Scout Car je kot številna ameriška vozila, ki smo jih že opisali, nastal neposredno pred začetkom druge svetovne vojne zaradi potreb ameriške pehote in izvidniških enot po oklepljenem, robustnem in hitrem izvidniškem vozilu. Nalogo izdelave prototipa je prevzelo takrat uveljavljeno in priznano podjetje White Motor Company, pri katerem so na osnovi civilnega poltonskega tovornjaka leta 1938 razvili oklepni avtomobil M3. Vozilo je imelo značilno štirioglato obliko in robustno zasnovo, zaradi katere je kljub odprti strehi osmim članom posadke nudilo vsaj osnovno zaščito pred izstrelki manjših kalibrov in šrapneli. Skupaj je bilo izdelanih 64 vozil, ki so bila nemudoma predana na testiranja v konjeniško brigado.

Novo vozilo je kmalu spodbudilo tudi zanimanje preostalih rodov vojske, kjer so predvsem zaradi rezultatov testiranj pred njegovo uvedbo v oborožitev želeli posamezne spremembe in posodobitve vozila. Prilagojeno vozilo je bilo tako nekoliko daljše in širše, pridobilo pa je tudi novo oznako - M3A1. Američani vsaj v tem obdobju niso pokazali pretirane iznajdljivosti pri poimenovanju vozil, saj je oznako M3A1 med drugim nosil tudi njihov polgoseničar (več o njem TUKAJ) pa tudi tank Stuart! To potencialno zmedo so vneto odpravljali Britanci, ki so s posebnim navdušenjem hitro našli vzdevke za večino ameriških vozil. Scout Car jim očitno ni bil preveč zanimiv, saj je bolj kot ne vedno ostal poznan samo kot - izvidniški avtomobil!

M3A1 je bil prepoznaven po svoji škatlasti obliki in kovinskem valju na prednjem delu vozila, s katerim je lažje premagoval ovire in jarke. Vozilo je poganjal preizkušen bencinski motor Hercules JXD z 81 kW (110 KM). Motorni blok je bil oklepljen, dodatno zaščito pa so mu nudile tudi »žaluzije«, nameščene pred hladilnikom. Voznik jih je lahko po potrebi odpiral in zapiral ter s tem zaščitil motorni del pred drobci izstrelkov. Poleg tega je lahko na tak način dodatno reguliral hlajenje motorja glede na vremenske razmere. Debelina oklepnih plošč je nihala od 6 do 13 mm. Vozilo je bilo običajno brez strehe, vendar so ga v primeru slabega vremena prekrili s platneno streho. Poleg voznika je navadno sedel poveljnik oddelka, v zadnjem tovornem delu pa je bilo razporejenih še šest vojakov. Vozilo je bilo relativno dobro oboroženo, saj je imelo med drugim 12,7-milimetrski mitraljez M2 Browning ter dva 7,62-milimetrska mitraljeza M1919A4 Browning, ki jih je bilo moč krožno pomikati za 360 stopinj s pomočjo posebnega oboda znotraj vozila. Vozilo je imelo tudi radijsko postajo ter vso potrebno dodatno opremo, ki jo je posadka potrebovala.

Jugoslovanski Scout Car na mirovni misiji ZN UNEF na Sinaju. Foto: Fotocentar Odbrana, Beograd

Proizvodnja vozila se je pričela leta 1940 in je potekala vse do leta 1944. Skupaj jih je bilo izdelanih skorajda 21.000. Vozilo je bilo najprej uporabljeno na Filipinih, kasneje pa še v Severni Afriki, ob izkrcanju na Siciliji in med napredovanjem na jugu Italije. Vozila M3A1 Scout Car so bila v manjši meri prisotna še v Normandiji. Na nek način se je tu začel tudi »labodji spev« vozila med zahodnimi zavezniki. Pomanjkljivosti vozila so namreč takrat postajale vse bolj očitne. Vozilo, namenjeno izvidovanju in celo poimenovano po svojem namenu, se je ironično kmalu izkazalo za neprimerno v tej osnovni vlogi. Doseganje največje hitrosti (90 km/h) je bilo mogoče le na utrjenih cestah, medtem ko so terenske dolžnosti vozilo hitro upehale. Poleg slabe prehodnosti se je kot izrazita slabost pokazala tudi pomanjkljiva oklepna zaščita, kar pa objektivno gledano ni bila samo slabost vozila Scout Car.

Veliko pripomb, ki so letele na M3A1 Scout Car, je bil na primer deležen tudi njegov naslednik M8/M20 (ki smo ga že opisali). Scout Car je večinoma prevzel naloge poveljniškega vozila, služil je za patruljiranje v zaledju, spremljavo konvojev in ostale zaledne službe. Vozilo so v uporabo dali tudi zavezniškim državam. Največji prejemnik med vojno je bila Sovjetska zveza, ki je prejela preko 3000 omenjenih vozil, pa tudi Britanci, Francozi in celo zavezniki na Kitajskem, ki so prvo pošiljko prejeli že leta 1942. Vozila so služila za številne namene, Sovjeti so jih tako na primer uporabljali tudi kot vlečna vozila za legendarne 76-milimetrske topove ZiS-3. Večjemu številu držav pa so bila vozila prodana po vojni, kjer so bila še dolgo rabljena tako v mirnodobnih vlogah kot, na žalost, tudi v spopadih.

V Jugoslaviji je M3A1 dobil »domovinsko pravico« s prihodom I. tankovske partizanske brigade v Jugoslavijo. Enoto so ustanovili, usposobili in opremili zahodni zavezniki. Med drugim je bilo enoti v uporabo danih 56 lahkih tankov Stuart, 24 britanskih oklepnih avtomobilov AEC Mk2 in tri vozila M3A1 Scout Car. Ta so spremljala enoto na njeni bojni poti iz Dalmacije, Hercegovine, Istre pa vse do Trsta, ki so ga partizani osvobodili 1. maja 1945. Večje število (okoli 300 primerkov) je JLA prejela po letu 1953 v sklopu zahodne (ameriške) vojaške pomoči Jugoslaviji in jih v redni uporabi ter različnih vlogah uspešno uporabljala še nadaljnjih 20 let. Najbolj odmevna epizoda jugoslovanske uporabe teh vozil je bilo njihovo sodelovanje na mednarodni misiji UNEF (United Nations Emergency Force) med leti 1956-1967 na Sinaju, kjer so mirovne enote OZN skrbele za nadzor meje in premirja med Egiptom in Izraelom. Jugoslovanska vojska se je na misijo temeljito pripravila in zanjo predvidela najkvalitetnejšo opremo, ki ji je bila takrat na razpolago.

M3A1 in dva ameriška samohodna topova M36 v JLA. Foto: Fotocentar Odbrana, Beograd

Tako je bilo na Sinaj poleg osmih oklepnih avtomobilov M8 poslanih še 17 oklepnih avtomobilov M3A1 Scout Car. Jugoslavija je svoje enote z misije odpoklicala šele junija 1967, torej tik pred izbruhom šestdnevne vojne. V 11 letih misije jugoslovanske vojske se je na Sinaju zamenjalo 22 rotacij s skupaj kar okoli 14.000 pripadniki, med katerimi so bili tudi številni Slovenci. V času trajanja misije je imela JLA osem mrtvih in 56 ranjenih pripadnikov. Med udeleženci misije je bil tudi Ivan Čelhar, ki je delo v misiji opisal takole: »Vozila Scout Car so bila v naši floti vozil poleg t. i. »Džejmsa«, »Dodža« in preostalih namenjena predvsem izvidniškim akcijam. Na sami postojanki nismo bili samooskrbni - za potrebe delovanja in življenja smo dobavljali tako material kot hrano iz drugih lokacij in točk. Predvsem voda je bila problem, bencina je bilo v izobilju. Vodo so imele pod strogim nadzorom lokalne oblasti, tisti, kateremu je bila zaupana v hrambo, pa jo je čuval z vsemi sredstvi.«

Vozilo M3A1 je ostalo v redni sestavi vojske tudi po koncu misije na Sinaju, pozneje pa je bilo dodeljeno rezervnim enotam. V Sloveniji so imele nekaj vozil enote TO pa tudi specialna enota slovenske milice. Republiška milica je bila tudi zadnji uporabnik vozila, ki danes dopolnjuje tankovsko-artilerijsko zbirko Parka vojaške zgodovine. Vsekakor si je trdoživi izvidnik svoje mesto več kot zaslužil, sploh v luči dejstva, da je bil v matični vojski bolj kot ne odpisan že leta 1943.

***

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.