Tiskane izdaje
Najbrž med nami ni nikogar, ki še ni izrekel ali vsaj slišal fraze »besen kot ris«. Takšen naslov so za svojo himno izbrali tudi slovenski hokejisti, ris je namreč njihov zaščitni znak. Toda ali sploh poznamo risa, kaj vemo o njem?
Risa oziroma bistrovida, kot so ga poimenovali v preteklosti, so opisovali kot izredno krvoločno zver, nevarno za ljudi, predvsem pa za otroke in dekleta. Naprtili so mu odgovornost za pokol celih čred domačih živali in divjadi. To prepričanje se je prenašalo iz roda v rod. Zato so ga neusmiljeno preganjali. Njegovo zatiranje so spodbujale celo državne oblasti. Za vsako ubito žival so izplačale denarno nagrado. Najvišja nagrada je pripadla uplenitelju samice (rise), nekoliko nižja za samca, najmanjšo pa je dobil uplenitelj mladiča.
Na Kranjskem so denarne nagrade nehali izplačevati leta 1909 − v obdobju, ko že vrsto let v deželi ni bilo nobenega risa več. Ti so namreč bili v naši deželi uspešno iztrebljeni do konca 19. stoletja. Kot so poročali tedanji časopisi, je bil zadnji ris na ozemlju današnje Slovenije uplenjen marca 1913 na Kozjem vrhu pri Dravogradu. Ohranila se je lobanja navedenega risa − ki pa to ni. Strokovnjaki Biotehniške fakultete v Ljubljani so ugotovili, da lobanja pripada leopardu, ki je najbrž ušel iz katerega od potujočih cirkusov.
Poginuli ris z odgriznjeno šapo. Foto: Dokumentacija TMS
Na začetku sedemdesetih let 20. stoletja se je z razvojem naravovarstvene zavesti porodila ideja o ponovni naselitvi te skrivnostne in čudovite mačke. Po nekaj manj kot sto letih, januarja 1973, so se risi spet vrnili v slovenske gozdove. Po zaslugi mnogih, še posebej pa Švicarja Karla Webra, Lada Šviglja, Cirila Štrumblja in Janeza Čopa, se je ris vrnil na Kočevsko, v gozdove tedanjega gojitvenega lovišča Rog.
Šest risov, tri samce in tri samice, so kupili na Slovaškem. Najprej so rise zadržali v posebni obori sredi kočevskih gozdov. Za rise v karanteni je skrbela žena lovskega čuvaja Cilka Konečnik. Svoja opažanja je skrbno beležila v dnevnik. Po mesecu in pol so jih izpustili na svobodo. Samice so že prvo leto vodile mladiče, dve po enega, ena pa dva.
Populacija risov se je uspešno širila − številčno in tudi prostorsko. Naselitev risov so v Sloveniji sistematično spremljali na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo (Janez Čop), Gojitvenem lovišču Medved Kočevje (Ciril Štrumbelj), danes pa populacije risa spremljajo sodelavci oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, Zavoda za gozdove Slovenije in društva Dinaricum.
Lovci so naselitev risa utemeljevali z vrnitvijo izginule divjadi v slovenske gozdove. Ris naj bi opravljal vlogo selektorja, kar pomeni, da odstranjuje bolne in slabotne živali. Vsi lovci tem navedbam niso verjeli. Prepričani so bili, da bodo risi zdesetkali srnjad in jih tako prikrajšali za plen. Naselitev risa je posebej vznemirila nekatere domačine, nezadovoljni so bili tudi nekateri rejci drobnice.
Ni minilo leto, ko je eden od naseljenih samcev žalostno končal svoje življenje. Risa so našli mrtvega na gozdni jasi v Mali gori. Ujel se je v železno past, tako imenovani skobec, prav takšen, kot so jih včasih lovci in kmetje nastavljali volkovom. Risu je pod zapestjem manjkala sprednja desna šapa. Da bi se rešil pasti, si je namreč odgriznil del noge, o čemer pričajo kosti, najdene v njegovem želodcu.
V prvih desetletjih se je populacija uspešno razvijala, tako, da so pristojne oblasti leta 1978 dovolile odstrel štirih risov. Lov v dogovorjenem številu se je nato nadaljeval vse do leta 1993, ko je ris postal zavarovana živalska vrsta.
Koščice odgriznjene risove šape. Foto: Dokumentacija TMS
V zadnjih desetih letih se je število risov v Sloveniji močno zmanjšalo. Po ocenah strokovnjakov danes pri nas živi le še nekaj več kot ducat odraslih živali. Najpomembnejši dejavniki, ki ogrožajo risa, so: nezakoniti lov, posledice parjenja v sorodstvu, uničevanje življenjskega prostora, promet in pomanjkanje hrane. Če se bo upadanje nadaljevalo, obstaja velika nevarnost, da bo ris v Sloveniji spet izumrl. Zato tudi ne moremo mimo vprašanja nam vsem − ali nam bo uspelo ohraniti risa, ki danes spada med najbolj ogrožene vrste v Sloveniji.
Poleg učinkovitega zakonskega varstva in morebitne doselitve novih živali je prihodnost risov odvisna predvsem od nas samih. Če bomo to veliko mačko hoteli ohraniti v gozdovih, v katere spada, bo potrebnega veliko truda in marsikakšen kompromis. V nasprotnem primeru bomo tudi pri nas rise imeli le tam, kjer jih ima velika večina drugih evropskih držav: v muzejih, lovskih zbirkah, ponosno razstavljene na steni ob kaminu.
Več o risu je mogoče izvedeti na občasni razstavi Tehniškega muzeja Slovenije Rod Štefe in Arpada: Ris v Sloveniji, ki je te dni gostovala v avli Kulturno-kongresnega centra v Dolenjskih Toplicah. Prihodnje leto si jo bo mogoče ogledati v občini Žužemberk, ki si je za svoj simbol izbrala prav risa. Razstava obravnava celovito problematiko risa danes in v preteklosti. Osvetljuje negativen odnos ljudi do risa v preteklosti, izumrtje risa na Slovenskem konec 19. stoletja, njegovo ponovno naselitev sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, spremljanje risov danes in njihovo ogroženost ter možne rešitve za ohranitev risa v slovenskih gozdovih. Gradivo na panojih dopolnjujejo zanimivi eksponati, fim o risu v Dinaridih ter karikature, s katerimi opozarjamo na mnoge, še danes med ljudmi razširjene stereotipe o risu.
***
Dr. Romana Erhatič Širnik je svetnica v Tehniškem muzeju Slovenije.
