Tiskane izdaje
Nihče več ne ve, kakšen je bil videti. Ostalo je le ime: Luka Čeč - Čiča - in zgodbe o njegovem odkritju, ki je bilo usodno za ves svet.
Med izgubo in odkritjem
»Videli smo ga stati zgoraj, videli dalje, da gre naprej, videli še nekaj časa sij njegove svetilke. Čakali smo dobre pol ure na povratek tega drznega človeka in bili zanj v velikih skrbeh, misleč, da se mu je pripetila nesreča,« se je ob zaslišanju okrožnega komisarja Kreizbergerja leta 1823 usodnega dne spominjal Čečev nadzornik Jakob Vidmar.
Lepote Postojnske jame - pa čeprav je bilo do takrat poznanih le nekaj 100 metrov vhodnih delov- so slovele po vsem svetu. Po navdušenju nad prvim obiskom jame cesarja Franza I. leta 1816, so se sanje o obisku jame dve leti kasneje uresničile še njegovi ženi cesarici Karolini Avgusti.
Tako kot večina današnjih popotnikov, sta se na poti v Dalmacijo ustavila v Postojni, na ogledu tega naravnega čudesa. Med pripravami na njun obisk, aprila 1818, je bil med delavci, ki so okraševali Veliki dom Postojnske jame tudi svetilničar in domačin iz Postojne Luka Čeč. Pri urejanju osvetlitve se je preko improviziranega mostu čez podzemno reko Pivko v smrtni nevarnosti povzpel visoko na skale, pomahal sodelavcem, in izginili v temi.
»Tu je nov svet - tu je paradiž,« je zaklical Luka Čeč z vrha visoke skalne stene nad podzemno reko v Postojnski jami, potem ko je bil dalj časa pogrešan. V pričakovanju najhujšega jamski delavci niso mogli verjeti svojim očem, njegove besede pa so bile zapisane v zgodovino. Sestopil je in jim pripovedoval, da je šel daleč v neznano, da je našel nebesa, kjer se vse sveti in lesketa, a konca jame ni mogel doseči. Da bi našel pot nazaj, je na tla polagal odlomljene kapnike, tako da so mu s svojimi konicami kazali izhod.
Foto: Iztok Medja
Med izgubo in odkritjem
Kljub fascinantnemu odkritju Postojnske jame, ime Luke Čeča, preprostega, a dovolj radovednega in pogumnega svetilničarja, ni bilo zapisano vse do sredine 19. stoletja. Zaradi Čečevega revnega stanu so zasluge za odkritje pripisali postojnskemu okrožnemu blagajniku Josipu Jeršinoviću pl. Löwengreifu. Šele leta 1854 z objavo zapisa v Schmidlovem delu o slovenskih jamah je svet spoznal ime Luke Čeča, ta pa je dobil slavo in glavno mesto med odkritelji Postojnske jame.
Kot dama in potepuh
O Postojnski jami svet ve marsikaj, prav zaradi Luke Čeča. Čeprav je »razsvetlil« temo Postojnske jame, pa je njegovo življenje bolj ali manj zavito v tančico skrivnosti. O njem ni veliko znanega, do danes ni bila najdena niti ena njegova fotografija. Vemo pa, da se je rodil v Postojni 11. oktobra 1785. Pred desetimi leti je bila na njegovi rojstni hiši ob Ljubljanski cesti postavljena spominska plošča.
Njegov rod izvira iz Čičarije v Istri - v jamskih vodnikih ga ponekod imenujejo tudi Čiča. V Postojnski jami je delal kot pomožni »svetilničar« (skrbel je za sveče in osvetljevanje jame ob obiskih). Danes naj v Postojni ne bi bilo neposrednih Čečevih potomcev. Pismo, ki nam ga je na naslov Postojnske jame leta 1976 poslala Čečečva pra-pra-pra-vnukinja ga. Lianna Baccarini (rojena 1937) pa priča, da njegovi sorodniki še živijo v Rimu.
Po priznanju odkritja jame, se je Luka Čeč zaradi slabega gmotnega položaja s prošnjo obrnil na cesarja, da bi mu zaradi zaslug pri odkrivanju Postojnske jame priznali vodniško službo do smrti. Prošnja je bila zavrnjena. »Zakaj?« Vprašanje, ki si ga zastavljamo tudi ob zabeleženem dejstvu, da je »gospoda z Dunaja (Cesar Franc I.) nagradila Luka Čeča z briljantnim prstanom, ki pa ga Luka Čeč nikoli ni prejel.« Tudi dekret, ki je prišel z Dunaja v Postojno, da je Čeč imenovan v barona, nikoli ni bil uresničen.
arhiv Postojnske jame
Pa vendar je revni Luka Čeč ostal v jami, spremljal je, kako se po njegovih stopinjah v njo z navdušenjem odpravljajo še drugi obiskovalci. Že leto po odkritju je bila jama namreč odprta tudi za turizem. Po jami ga je še vedno vodila radovednost. Ob tem je Čeč vztrajal tudi v raziskovanju jam in ovrgel takratna znanstvena dejstva, da v jamah ni življenja.
Kot prvi na svetu je v jamah odkril življenje - jamskega hrošča drobnovratnika, ta dogodek pa je Postojnsko jamo utrdil za zibelko popolnoma nove vede - speleobiologije. Postojnska jama še danes velja za biodiverzitetno najbogatejšo jamo na svetu. V jamski službi je ostal vse do svoje smrti leta 1836, ko je umrl za kužno boleznijo.
Foto: Alex Hyde
Jama, ki je na odkritje čakala 2 milijona let danes velja za eno najbolj atraktivnih jam na svetu. Z njenim odkritjem pred natanko 200 leti je preprosti svetilničar Luka Čeč odprl vrata v še popolnoma neraziskan svet, poln možnosti.
Čeč je bil med glavnimi pobudniki za jamarska raziskovanja slovenskega podzemlja in za znanost neobstoječega živalskega sveta. Luka Čeč v svojem življenju ni doživel časti, ki bi si jo zaslužil, a danes vemo, da je preprosti svetilničar z radovednostjo in pogumom premaknil meje znanega ter tlakoval pot novim smernicam v raziskovanju, turizmu in slovenski družbi.
