Tiskane izdaje
»Čarov -Ni - Ja« ima, kot pravi Vadim Fiškin, več plasti razumevanja; lahko jo razumemo v negativnem smislu kot omejitev, ko nekaj poznanega dojemamo kot prepovedano. Hkrati pa vsi poznamo stanje, ko hočemo nekaj potrditi kot resnično, kar ima pozitiven pomen.
Pojem čarovnije v tem primeru vključuje tako resničnost kot iluzijo, tisto torej, kar je nasprotno resničnosti in kar se po splošnem prepričanju »ne more zgoditi«.
Če stopimo na razstavo NO MAGIC / Čarov-Ni-Ja Vadima Fiškina v času, ko je muzej zaprt za obiskovalce, se znajdemo pred praznimi stenami in nenavadnimi predmeti, ki nam sami od sebe ne povedo ničesar.
S pritiskom na gumb, ki omogoči dotok električne energije, pa podobe oživijo, na prazni steni se pojavijo vrata, ki to pravzaprav niso, odsevajo pa svetlobo pravih vrat, pojavi se palma, ki nas spominja na božič, oživijo ventilatorji, ki poganjajo vetrnico, simulirano sonce se pospešeno vzpenja na zenit in proti zatonu, leseni škatli si »podajata« virtualno pink-ponk žogico, žarnici utripata v neskončnem dialogu.
Gumb v pričujočem prispevku torej pomeni realno in metaforično obenem, konkretni element, ki sproži iluzijo.
Gledališče za (enega) gledalca
Pri enemu od del na razstavi z naslovom Snow_Show (1997/2000) je obiskovalec povabljen, naj pritisne na gumb in pove svoje ime.
Nekaj trenutkov pozneje računalniško ustvarjen glas najavi osebno posvetilo tistemu, ki je pritisnil na gumb. Reče: »To je posvečeno (ime obiskovalca/ke). Takoj po imenu se prižge posebna luč, zaigra glasba in počasi začne padati umetni sneg.
Delo je namenjeno vsakemu obiskovalcu razstave, ki je pripravljen v njem sodelovati in za nagrado požeti svojih »pet minut slave«.
Ideja izhaja iz umetnikovega razmišljanja o hipotetičnemu gledalcu v muzeju/galeriji. Drugače kot gledalec v gledališču, ki kupi karto za predstavo in potem na svojem sedežu vztraja od začetka do konca predstave, pri muzejskem umetnik nikoli ne ve, če je delo zadostilo njegovim/njenim pričakovanjem.
Zato v katalogu razstave v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova tudi ponuja vračilo denarja za vstopnino, če mu razstava ni všeč, obenem pa postavlja pod vprašaj kliše, da mora umetnost vsakomur nekaj dati, da bi moral prav vsak v umetnosti nekaj dobiti in razumeti.
Drugo delo, ki prav tako spominja na izpraznjeni gledališki oder je Magični gumb (2007). Tudi tu je obiskovalec povabljen, naj pritisne na gumb. Kmalu zatem se pojavita računalniška slika in glas, ki reče: » Nobene čarovnije ni ... samo elektronski rele, projekcija, svetlobni učinki ... in milni mehurčki ...« Prižge se posebna luč in počasi se začnejo spuščati milni mehurčki.
Kombinacija realnega in utopičnega
Če prvo delo morda v gledalcu še vzbuja občutek iluzije, pa ga Magični gumb z izgovorjenimi realnimi dejstvi postavlja na trdna tla. Kljub temu pa milni mehurčki blažijo to realnost in vanjo vnašajo element »čarobnosti« in poezije.
Ta subtilni element lahko zasledimo tudi v nekaterih drugih Fiškinovih delih, ki sicer temeljijo na trdnih znanstvenih dejstvih. Na primer projekt Sun_Stop (2003), ki je posvečen ruskemu znanstveniku in mislecu A. L. Čiževskemu (1897-1964), ki danes velja za ustanovitelja heliobiologije.
Vadim Fiškin, Sun-Stop, 2003, projekcija, računalniški sistem. Foto: Arhiv Mestne galerije Ljubljana
Projekcija predstavlja kontinuirano povezane video prenose sonca tik pred zahodom. Video kamere so nameščene po vsem svetu tako, da je mogoče vsake pol ure preklopiti prenos z ene lokacije na drugo in tako »obdržati sonce na mestu«.
V tem primeru ni roka gledalca tista, ki aktivira delo, temveč umetnik, ki s pomočjo tehnologije»prevaja« realno situacijo v polje hipotetičnega in obenem poetičnega.
Podobno velja za Hiter dan (2003), ki ga je Fiškin predstavil leta 2005 na beneškem bienalu, kjer je na osnovi načel teorije relativnosti en zemeljski dan (24 ur) skrajšan na vsega skupaj 2 minuti in pol.
Svetloba kot efemerni in neoprijemljivi material je stalnica umetniških del Vadima Fiškina. Foto: Blaž Samec/Delo
Za Vadima Fiškina je zelo pomembno, da je umetnost realna in konkretna. »V umetnosti, ki me zanima in v kateri delujem, so modeli realni, konkretni. Nič ni simbolnega ali alegoričnega. Tak kratek dan bi v posebni situaciji hipotetično lahko gotovo kdaj gledali. (Do tega bi lahko prišlo tudi pri potovanju skozi vesolje z malce manjšo hitrostjo od svetlobne.) Ampak zame je pomembno, da to naredim realno.«
Zmožnost videti nepričakovano
Vadim Fiškin je po osnovni izobrazbi arhitekt, zato je že od 80. let zanj pomembno izrazno sredstvo risba.
Risbe na razstavi Vadima Fiškina. Foto: Dejan Habicht
Risba, ki služi kot konceptualna predloga projekta in včasih skupaj z opombami in številčnimi podatki deluje kot priročnik za projekt »naredi si sam«, pa tudi risba kot klasična umetnostna tehnika, ki z omejenim številom osnovnih vizualnih znakov, kot so cesta, hrib, kamen, oblak, nebo, gora, skuša analizirati naravo in razumeti neomejeno lepoto sveta okoli nas.
Naj zaključimo s trditvijo, da dela Vadima Fiškina zbujajo v gledalcu občutek »čarobnosti«, ki ga največkrat razumemo v prenesenem pomenu; čarobno torej pomeni tako lepo, da skorajda ni več resnično.
Vadim Fiškin, Toplozračni balon v jami, 2000. Foto: Dejan Habicht
Morda to najlepše ponazarja absurdnost situacije poleta z balonom, ki se zaradi omejenosti prostora v jami lahko dvigne največ 40 metrov, vendar pa, kot pravi umetnik, situacija ni absurdna v polju umetnosti.
Kar šteje, je preseganje naših fizičnih omejitev in omejitev mentalne percepcije, ki vklepajo našo domišljijo v splošno sprejeta dejstva, kot je, da se »to ne more zgoditi«.
Foto: Jure Eržen/Delo
Vadim Fiškin je bil rojen leta 1965 v Penzi v Sovjetski zvezi, diplomiral je na Institutu za arhitekturo v Moskvi. Že več kot dvajset let živi v Ljubljani. Večina del je nastala v produkciji DUM - društva umetnikov.
Njegova razstava NO MAGIC / Čarov-Ni-Ja vključuje še sedem večjih prostorskih instalacij in nekatera manjša dela ter risbe, je na ogled do 13. septembra v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM).
***
Adela Železnik je kustosinja v Moderni galeriji/MG+MSUM, Ljubljana
