Kabinet čudes: Cvetnonedeljske butare

Cvetnonedeljske butare so šopi, izdelani iz določenih vrst in določenega števila šibja oziroma rastlinja. Izdelovanje in blagoslavljanje cvetnonedeljskih butar je stara krščanska šega, v Evropi izpričana v 9. stoletju, ki je verjetno prekrila predkrščansko obredje, povezano s svetim rastlinjem. Z blagoslovom cvetnonedeljskih butar se verniki spominjajo Kristusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, kjer so po evangelijskem izročilu navdušene množice pred Kristusa na oslu metale palmove veje. V ljudskem verovanju cvetnonedeljska butara velja za zaščitnico doma, domačih živali, zemljišč in pridelkov, v preteklosti pa so jo uporabljali tudi za zaščito pred uroki, za zdravljenje ljudi in živali ter v številnih letnih šegah in šegah življenjskega kroga.

Butare, ki jih pred cvetno nedeljo izdelujejo po Sloveniji, se po posameznih območjih nekoliko razlikujejo glede na sestavo in obliko, različna pa so tudi poimenovanja zanje. Najpogostejše so butare iz vejic vrbe, brinja, bršljana, leske, bezga in drena. Ponekod jim dodajajo drugo zelenje, cvetje in veje sadnega drevja ter trte in jih krasijo z jabolki, pomarančami, pecivom in raznobarvnim krep papirjem. Na Primorskem šibje in rastlinje nadomeščajo oljčne veje, katerih liste v slovenski Istri spletajo v različne oblike. Posebno obliko butaric poznajo na Ljubnem ob Savinji in v okolici Ljubljane.

Na Ljubnem ob Savinji in okolici od konca 19. stoletja izdelujejo unikatne figuralno oblikovane cvetnonedeljske butare, imenovane potica, ki predstavljajo predmete, povezane z vsakdanjim življenjem tamkajšnjih ljudi, krščanske simbole, v novejšem času pa tudi človeške in živalske figure. Iz naravnih materialov izdelane butare na cvetno nedeljo prinesejo na ogled in k blagoslovu k župnijski cerkvi sv. Elizabete na Ljubnem. Za ohranjanje dediščine potic skrbijo tamkajšnji župnik Martin Pušenjak in izdelovalci, ki svoje znanje prenašajo tudi na mlajše generacije.

Ljubljanske butare so po ljudskem izročilu za prodajo na živilskem trgu v Ljubljani začeli na začetku 20. stoletja izdelovati na Orlah. Prvotno so bile izdelane iz šibja in raznobarvnih smrekovih oblancev, na vrhu so se zaključile s šopom rastlinja. V novejšem času se pojavljajo tudi nekatere nove oblike. Sprva so jih pred cvetno nedeljo za prodajo meščanom izdelovali le na severozahodnem delu Ljubljane. Danes največ butar izdelajo na jugovzhodnem obrobju Ljubljane, največ izdelovalcev je v Sostrem z okolico, začeli pa so jih izdelovati tudi izven ljubljanske okolice. Prvotno so bile namenjene predvsem prebivalcem Ljubljane, zdaj pa jih nosijo k blagoslovu tudi v drugih slovenskih krajih. Znanje izdelovanja butar se prenaša iz roda v rod, pri nekaterih hišah jih izdelujejo le pred cvetno nedeljo, nekateri izdelovalci pa jih kot turistične spominke izdelujejo vse leto.

Izdelovanje ljubenskih potic je že vpisano v Register žive kulturne dediščine Slovenije in razglašeno za živo mojstrovino državnega pomena, izdelovanje ljubljanskih butar pa je v postopku vpisa v Register. Primera ljubenske potice in ljubljanske butare si lahko ogledate na stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja Med naravo in kulturo, celotno zbirko butaric, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, pa na tej povezavi.

***

Dr. Nena Židov je kustodinja za družbeno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju.