Dišeča magnolija

Ko se v poletnih večerih razširja omamen vonj, je čas za raziskovanje. Le kje se skriva lepotica, ki tako omamno diši?

Objavljeno
13. julij 2017 17.58
imo*magnolija
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak

Magnolia champaca (L.) Baill. Ex Pierre je le ena izmed številnih vrst iz družine magnolijevk, ki vsebujejo do 210 različnih vrst dreves in grmov. Razširjene so v zmernem in tropskem pasu od jugovzhodne Azije do Malajskega polotoka in Nove Gvineje ter Nove Britanije. Nekaj vrst živi v Ameriki, od zmernih do jugozahodnih predelov in tropov Brazilije.

Omenjena vrsta spada med večja vednozelena ali tudi delno listopadna drevesa s konično do cilindrično krošnjo. Doseže lahko celo do 50 metrov višine in dva metra v premeru. Razširjena je v tropskem predelu jugovzhodne Azije. Njeno življenjsko okolje predstavljajo območja vse od nižin do montanskih deževnih gozdov do višine 1600 metrov.

Cveti od junija do oktobra. Barva cvetov je oranžno rumena, glede na okolje se lahko tudi spreminja. Cvetovi so lahko tudi belo obarvani. Listi so podolgovato eliptični, dolgi do 30 centimetrov in na spodnji strani rahlo puhasto dlakavi. Z listi so nekoč hranili tudi sviloprejke. Zaradi lepe rasti jo uporabljajo kot drevoredno drevo.

Našega očesa pa ne pritegne le njena elegantna oblika, ampak predvsem vonj njenih cvetov. Kljub temu da cvetovi s svojo nežno oranžno barvo morda v primerjavi z drugimi tropskimi rastlinami niso tako vidni, pa vsekakor izrazito dišijo. Njihov vonj je prijetno sladkoben s pridihom tropske eksotike, ki človeka popelje v raj. Zaradi tega ne preseneča, da njene cvetove uporabljajo pri proizvodnji znamenitega parfuma Joy, enega izmed najdražjih na svetu.

Omamni vonj se lahko v toplih vlažnih nočeh širi tudi več metrov daleč in privablja številne opraševalce na gostijo v cvetu. Nežni in lepi cvetovi so od nekdaj bili dišeč okras v laseh azijskih mladenk. Plavajoči v steklenih posodah prav tako predstavljajo dišavo za prostore. Enako so jih uporabljali v templjih za čaščenje božanstev (kot dišavo in okras).

Dišeča magnolija pa ni uporabna le zaradi svojih cvetov, ampak tudi zaradi lesa. Njen les je močan, dolgotrajen in je olivno zelene barve. Uporabljajo ga predvsem za izdelavo pohištva, saj ga je možno zloščiti do visokega sijaja. Prav tako ga uporabljajo za gorivo.

A s tem njene uporabnosti še ni konec. Pogosta se je poslužujejo v tradicionalni medicini in ajurvedi. Cvetovi so uporabni za zdravljenje lepre, njeni listi se uporabljajo proti koliki, olja, ekstrahirana iz semen, pa imajo antibakterijski učinek. Tudi ekstrakt, pridobljen iz njenih cvetov, ima menda močne antioksidativne in antimikotične učinke. Med drugim zavira rast riževe gobe.


Magnolija v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Foto: Jože Bavcon

Drevo je zaradi hitre rasti uporabno tudi za pogozdovanje erodiranih površin v tropih. Magnolija je uvrščena na svetovni rdeči seznam ogroženih vrst (IUCN Red list) in ima status malo ogrožene vrste.

Za svojo uspešno rast magnolija potrebuje vlažna, a dobro odcedna tla, temperature nad 30 stopinj Celzija in sončno lego. V stopnji dormance prenese tudi nižje temperature. Zunaj tropskih predelov, kjer so ji omenjeni pogoji naravno dani, jo je možno gojiti kot čebrovko ali celo kot bonsaj. Kot čebrovko jo lahko v poletnih mesecih postavimo na prosto, vendar jo moramo skrbno zalivati.

Kljub temu da je bolj poredko listopadna, je njena listopadnost pogostejša v zmernih klimatih, kjer je gojena kot čebrovka. Kar precej svojih listov odvrže v zimskih mesecih, ko je pomanjkanje svetlobe izrazitejše.

Dišeča magnolija je prijetna za oko in za nos. Za uživanje v njenih opojnih vonjavah ni treba poseči po parfumu Joy, ampak le priti v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer jo lahko občudujete v vsej njeni lepoti kot čebrovko.

***

Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.