Tiskane izdaje
Lectarija, muzejska trgovina Slovenskega etnografskega muzeja, ni navadna muzejska trgovina. Lectarija je prostor, kjer si obiskovalci muzeja lahko ogledajo in kupijo najrazličnejše izdelke sodobne slovenske domače in umetnostne obrti kot tudi replike muzejskih predmetov. Ob občasnih ali gostujočih razstavah so obiskovalcem na voljo še dodatni, priložnostni izdelki.
Muzejska trgovina Lectarija pa je tudi spomeniško zaščitena muzealija. Pohištvena oprema za Lectarijo je izdelana po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika in je edina ohranjena notranja oprema trgovine, ki jo je ustvaril mojster Plečnik z njemu lastnim občutkom in ljubeznijo do izdelkov umetne obrti.
Zamisel o trgovini Lectariji je nastala pred drugo svetovno vojno v medičarski in svečarski delavnici Jakoba Krbavčiča, ki je poleg sveč in medenjakov izdeloval in prodajal tudi lectarske izdelke. Pod imenom Plehan je posloval v šentpetrskem predmestju, na današnji Trubarjevi cesti. V bližino je pogosto zahajal arhitekt Plečnik na obisk k svojemu bratu, zdravniku Janezu. Zanimanje za rokodelske izdelke je Plečnika pripeljalo tudi do Krbavčičevih in iz prijateljskih stikov med zakoncema Krbavčič in Plečnikom je nastala zamisel o trgovini Lectariji.
Zamisel o trgovini Lectariji je uresničila Henrieta Krbavčič s svojim drugim možem Robertom Freyerjem. Trgovino sta odprla tik pred drugo svetovno vojno v središču Ljubljane, na Kongresnem trgu. Namenjena je bila zavednim meščanom, ki so v izdelkih slovenske domače in umetnostne obrti prepoznavali simbole nacionalne identitete. Prodajala sta lectarske in svečarske izdelke, lončenino, čipke, kovane in lesene izdelke, ročno izdelane in razne druge spominke, igrače in podobno.
Plečnikovi načrti za opremo trgovine Lectarije iz leta 1938. Foto: Arhiv Plečnikova hiša.
Robert in Agata Freyer in jaslice po Plečnikovih načrtih. Foto: Arhiv SEM
Mojster Plečnik pa ni poskrbel le za pohištveno opremo trgovine. Po njegovih zamislih so razni mojstri umetnostne obrti izdelovali za prodajo v Lectariji medeninaste svečnike, kovane in kamnite svečnike, lesena stojala za butarice in pirhe, jaslice, šatulje, zrcala, okvirje, pepelnike in podobne male mojstrovine.
Oprema Lectarije je bila zasnovana kot dnevna soba z veliko mizo iz umetnega kamna na sredini prostora, nad mizo se je bohotil velik lestenec, ob daljših stenah so bile nanizane omare s steklenimi vitrinami, v zadnjem delu trgovine je stala manjša mizica s klopjo. Izložbo je krasila velika medeninasta spirala s podstavki za prodajne izdelke. Zaradi svoje domačnosti je trgovinica hitro prerasla v prostor, kjer so se radi ustavljali razni slovenski kulturniki, med njimi tudi Plečnik. Verjetno so k temu pripomogli tudi medenjaki in medica, ki jih Robert Freyer sam pripravljal in rad postregel obiskovalcem.
Notranjost Lectarije na Kongresnem trgu med svetovnima vojnama. Foto: Arhiv SEM
Po drugi svetovni vojni je bil prostor nacionaliziran, trgovina Lectarija je postala ena od poslovalnic novoustanovljenega podjetja Dom, ki je še naprej prodajalo izdelke domače in umetnostne obrti, poleg slovenskih tudi izdelke iz drugih republik tedanje države Jugoslavije, Robert Freyer pa je bil imenovan za tehničnega direktorja podjetja. Marsikdo se verjetno še spominja trgovinice, ki se je kar nekako sramežljivo skrivala med trgovino s klobuki Pajk in lokalom Platana. Na zunaj skromna trgovinica je očarala in presenetila šele z vstopom v prostor.
Po osamosvojitvi Slovenije sta podjetje Dom in z njo Lectarija s postopkom denacionalizacje prešla v privatno lastništvo. Trgovina se je preimenovala v The End, prodajni program se je spremenil, izdelke domače in umetnostne obrti so zamenjala modna oblačila, Plečnikova oprema pa je začela propadati in bila deležna nekaj grobih posegov.
Notranjost in zunanjost Lectarije na Kongresnem trgu leta 2000. Foto: Arhiv SEM
Da bi dragoceno Plečnikovo opremo rešili pred nadaljnjim propadanjem ali pa morda celo pred dokončnim uničenjem, so se potomci družine Freyer odločili pohištveno opremo podariti Slovenskemu etnografskemu muzeju. Opremo je bilo treba najprej preseliti s Kongresnega trga na Metelkovo in temeljito restavrirati. Za restavriranje lesenih in kovinskih delov so strokovno poskrbeli muzejski restavratorji, za mizo iz umetnega kamna pa v podjetju Marmor iz Hotavelj. Ob odprtju nove razstavne hiše Slovenskega etnografskega muzeja v prenovljenih prostorih nekdanje vojašnice na Metelkovi je tako Lectarija leta 2004 ponovno zažarela v vsem svojem sijaju.
Lectarija po preselitvi na Metelkovo kot muzejska trgovina. Foto: Arhiv SEM
Muzejska trgovina Lectarija pa je več kot navadna muzejska trgovina tudi zato, ker je zgodba o Lectariji izhodišče Medenega doživetja, posebnega programa, ki ga od letošnjega leta ponujamo v Slovenskem etnografskem muzeju.
Medeno doživetje v SEM je del ljubljanske Čebelje poti. Foto: Arhiv SEM
Letošnje Plečnikovo leto pa smo v SEM počastili s še enim pomembnim dejanjem. Za izložbo trgovine Lectarije je Plečnik zasnoval veliko medeninasto spiralo s podstavki. Spirala je bila zaradi večkratne menjave lastnikov trgovine močno poškodovana, nekateri deli pa uničeni ali izgubljeni. Zato smo v muzeju poskrbeli za njeno temeljito obnovo. Delo je mojstrsko in z velikim občutkom za Plečnikovo dediščino opravil pasar Janez Vidic, saj to ni bilo njegovo prvo srečanje z izdelki po Plečnikovih načrtih.
Plečnikov načrt spirale in mojster Vidic pri njenem restavriranju. Foto: Arhiv SEM
Je arhitekt Plečnik ob oblikovanju pohištvene opreme za trgovino Lectarijo slutil, da jo čakajo težki časi? Je zato dal namestiti medeninasto spiralo v izložbeno okno? Je spirala kot simbol cikličnosti pripomogla k temu, da je Lectariji uspelo preživeti tudi nenaklonjene čase? Mar spirala kot simbol rasti, razvoja in neskončnosti nakazuje, da je lahko Plečnikova dediščina neuničljiva in vedno znova vir novega navdiha tako za tiste, ki delamo v muzeju, kot tudi za obiskovalce muzeja in muzejske trgovine Lectarije?
Izložba in vhod v Lectarijo iz muzejske avle. Foto: Arhiv SEM
