Kabinet čudes: Kino v Celju

Letos mineva 120 let, odkar so v Celju prvič predvajali film, enega najbolj razširjenih in vplivnih produktov popularne kulture.

Objavljeno
30. november 2016 12.22
Urška Ženko
Urška Ženko

Zgodovina kina se začne z zgodovino filma, ta pa sega v drugo polovico 19. stoletja, ko je ideja povezati slike v premikanje in ustvariti zgodbo navdihovala številne ustvarjalce. Zato bi težko določili enega samega začetnika, saj so bili za nastanek filma, kot ga poznamo danes, ključni različni izumi in posamezniki.

Leta 1890 je iznajdba filmske kamere omogočila snemanje prvih filmov, ki pa so bili dolgi manj kot minuto. V tem času je bil skorajda hkrati v Franciji in v ZDA izdelan »kinetoskop« − naprava, ki je predvajala premikajoče se slike, vendar pa si jih je skozi odprtino za gledanje lahko ogledala le ena oseba naenkrat.

Evropsko občinstvo si je lahko film prvič ogledalo leta 1895 v Parizu, z novo umetnostjo pa sta ga seznanila brata Lumière. Še istega leta so si prvo filmsko predstavo, za katero so morali gledalci plačati vstopnino, ogledali tudi v Berlinu. Prvi filmi so bili takrat dolgi največ nekaj minut in nemi, kar pa ne pomeni, da so bili tudi tihi. Spremljala sta jih glasba, komentarji ustvarjalcev ali predavanja o vsebini, pa tudi sodelovanje občinstva, nevajenega tako realističnih podob, ki so ga navduševale in plašile hkrati. Filme so predvajali v prostorih, ki so jih lahko zatemnili in razvili platno za projekcijo. Pred pojavom kinodvoran so bile to glasbene dvorane, sejmišča, v Celju pa vrtni salon hotela Pri belem volu. Celjani in Celjanke so si namreč prav tam prvi film ogledali 9. novembra 1896, le sedem mesecev pozneje kot na Dunaju.

Prvi kinoprojektor iz kina Metropol iz tridesetih let 20. stoletja na razstavi Podobe družabnosti. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje

Film se je v Celju naselil v kinodvorane v prvih desetletjih 20. stoletja. Od leta 1923 je časopis Nova doba redno napovedoval program v kinu Gaberje, kjer je filme pogosto spremljal orkester, od leta 1924 pa še v Mestnem kinu na Ljubljanski cesti.

Desetletje pozneje so redno predvajali program v treh kinodvoranah: leta 1930 je v prostorih Mestnega kina nastal kino Dom, od leta 1933 naprej so časopisni oglasi vabili v elitni kino Union, nato pa so leta 1936 v Plečnikovi stavbi na Stanetovi ulici odprli še Mestni kino Metropol. Kina Union in Metropol je prevzela v upravljanje Pavla Jesih, izjemna alpinistka in uspešna podjetnica, ki je svojo dejavnost nato razširila še na Ptuj in v Ljubljano.

Oba kina sta delovala tudi v času druge svetovne vojne, nato pa sta bila nacionalizirana. Leta 1947 je bilo ustanovljeno Kinopodjetje Celje, ki je prevzelo v upravljanje vse kinodvorane in je delovalo do leta 1996.

Pred celjskim kinom leta 1926, ko so predvajali film Zadnji dnevi Pompejev. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje

Za zlato obdobje kina veljajo petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja, ko televizorji še niso bili nepogrešljiv del dnevne sobe in je bil zato kino edina možnost za ogled filmov, ki so bili izjemno priljubljeni. Predstave so bile v popoldanskem in večernem času, ob koncih tedna pa še dopoldanske matineje, namenjene otrokom in mladini.

Pred začetkom filma so gledalke in gledalci najprej zavili k pultu z bomboni in prigrizki, nato so predvajali oglase na diapozitivih, tik pred začetkom filma pa še tedenska poročila. Zatem so še za trenutek prižgali luči in v dvorano spustili zamudnike, nato pa se je film lahko začel. Ker so bili trakovi predolgi za en kolut, je predstavo zmotila menjava kolutov, ki jih je bilo treba po predvajanju prevrteti nazaj na začetek, da so bili nared za naslednjo projekcijo.

O izjemni priljubljenosti kina, ki je bil cenovno dosegljiv skorajda vsakomur, priča tudi to, da so vstopnice prodajali v dopoldanskem in popoldanskem času, pred blagajno pa so se vile vrste predvsem, kadar so predvajali kavbojske in druge pustolovske filme ali pa ljubezenske drame, večinoma ameriške produkcije.

Letak za film Ples na vodi (Bathing Beauty), ki so ga v Jugoslaviji začeli predvajati leta 1951. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje

Celje se je na zemljevid filmskih prizorišč zapisalo s festivalom Teden domačega filma, ki je potekal med letoma 1973 in 1989. V mesto je pripeljal domačo in jugoslovansko filmsko produkcijo, številne filmske ustvarjalce, spremljevalne dogodke, projekcije filmov pa si je na različnih lokacijah na leto ogledalo tudi do 40.000 obiskovalcev.

Mesto je v tem času živelo za film: plakati in zastave so prekrili mestne ulice in zasedli izložbe trgovin, festival so podpirala številna celjska podjetja in ustanove, vsako leto pa je polnil tudi strani lokalnih medijev. Festival se je pozneje v precej manjši izvedbi v Celje vrnil še leta 2003, ko je Mestni kino Metropol gostil 6. Festival slovenskega filma.

Eden od plakatov Tedna domačega filma, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Celje. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje

Novo tisočletje je korenito spremenilo podobno kinematografije v Celju. Leta 2002 je na obrobju mesta zrastel multikino, ki je kot del nakupovalnega središča ogled filma neposredno povezal s potrošništvom in zabavo. Takrat je nehal delovati kino Union, Metropol, ki je postal prvi art kino v mestu, pa je leta 2004 prevzelo Društvo za ustvarjalnost Filter, ki ga upravlja še danes. Zahtevnemu občinstvu, ki na film gleda kot del družabnega mestnega življenja, poleg pretežno evropske filmske produkcije ponuja tudi pogovore s filmski ustvarjalci ter izobraževalne, glasbene in kulturne dogodke.

Urška Ženko, Muzej novejše zgodovine Celje.