Kitara, ki je »skurila« televizor

Popularna glasba je bila ena prvih, ki je podirala državne, generacijske in socialne meje ter naznanjala pot kulturne globalizacije sveta. Najmočneje se je uveljavila zahodna glasbena industrija in zapovedovala smernice tudi pri nas. Že kmalu po drugi svetovni vojni so lahko na tujih radijskih postajah, kot so bili RIAS-Berlin, Radio Luxemburg in Radio München, ljudje prisluhnili jazzu in swingu, nato boogie-woogieju, nekaj let pozneje pa še rock'n'rollu, bluesu in drugim priljubljenim zvrstem glasbe.

Popularna glasba ni pustila pečata le v zvočnem svetu predvsem mladih generacij, ampak je zaznamovala način druženja, plesa, prostore, kjer so se zbirali mladi, pa tudi slog oblačenja in frizure, s katerimi so hoteli posnemati priljubljene glasbenike ali pa izkazati pripadnost skupini podobno mislečih oziroma poslušajočih.

Zvok popularne glasbe je verjetno najbolj zaznamovala iznajdba električne kitare v tridesetih letih 20. stoletja v ZDA, s katero so hoteli doseči večjo glasnost in zato boljšo prepoznavnost zvoka kitare v večjih jazzovskih zasedbah. Za svojo so jo vzeli tudi country glasbeniki, njena glasnost in zvok pa sta zaznamovala nastanek in razvoj rock'n'rolla v petdesetih letih 20. stoletja v ZDA. Zgodba ene najbolj priljubljenih glasbenih zvrsti, navsezadnje pa tudi inštrumenta − električne kitare −, se začne z letos preminulim Chuckom Berryem, ki je prvi zaigral mešanico bluesa, countryja in rockabillyja s povsem svojim načinom igranja kitare, ki so ga v naslednjih nekaj letih posnemali tako rekoč vsi rockovski kitaristi, tudi legende, kot so Rolling Stones, Beatli in drugi. Električna kitara ni postala le simbol rock'n'rolla kot glasbene zvrsti, ampak tudi celotne kulturne revolucije, ki je izhajala iz uporništva in želje po svobodi in je v petdesetih letih 20. stoletja zajela ZDA ter se razširila po vsem zahodnem svetu, njeni vplivi pa so segli tudi k nam.

Rdeča italijanska kitara Eko, takrat ene vodilnih znamk kitar, je bila druga električna kitara celjskega glasbenika Braneta Mihajloviča - Koste. Kitaro je dobil leta 1979, ker pa jih takrat pri nas ni bilo mogoče kupiti, je bila kot marsikaj iz tistega časa »prešvercana« iz italijanske Gorice. Ker ni imel ojačevalca, na katerega bi lahko priklopil kitaro, je namesto njega uporabil radio na elektronke, ki je zaradi prevelike obremenitve pregorel. Čakanje, da se radio vrne iz popravila, je lahko trajalo tudi mesec dni, kar je bilo za mladega glasbenika občutno predolgo, zato jo je poskušal priklopiti še na gramofon, a tudi ta ni zmogel obremenitve. Naslednji v vrsti za uničenje je bil majhen tranzistorski radio, ki so ga imeli v kuhinji, nazadnje pa še črno-beli televizor, na katerem je oče vsak večer gledal dnevnik. Kaj ga je »skurilo«, si mu je upal povedati šele 20 let pozneje ...

Električna kitara na razstavi Jeans generacija: Celjska popularna kultura od kavbojk do mobitela. Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Celje

Kitaro je nato prodal in šele mnogo let pozneje ponovno naletel nanjo ter jo odkupil od njenega novega lastnika. Lani je našla svoj prostor v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer je razstavljena na občasni razstavi Jeans generacija: Celjska popularna kultura od kavbojk do mobitela.

***

Urška Ženko, Muzej novejše zgodovine Celje