Kabinet čudes: Ko se lepota razpira

Med majsko zelenino se tako v naravi kot na številnih domačih vrtovih bohotijo veliki cvetovi potonik, ki v svoj objem vabijo mimoidočega in številne opraševalce ...

Objavljeno
05. maj 2015 10.02
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak

Že od nekdaj so bile potonike tiste okrasne rastline, ki nikoli niso smele manjkati na domačih vrtovih. S svojo razkošno rastjo in velikimi cvetovi so bile vedno deležne občudovanja. Zato ni nenavadno, da so njihove cvetne lističe nekoč sipali pri procesijah »telovega«.

Večina vrst vrtnih potonik izvira iz Kitajske, kjer so v tamkajšnji kulturi navzoče že več kot tisoč let. V 18. stoletju so jih prinesli v Evropo in iz njih vzgojili na tisoče sort. V Sloveniji rasteta le dve vrsti potonike: navadna potonika (Paeonia officinalis L.) in velelistna potonika (P. mascula (L.) Mill.); a zadnja je v naravi zelo redka. Predvsem navadna s svojo pogostnostjo ustvarja prečudovite motive na travnatih ali že zaraščajočih se površinah. Na njih najdemo različne barvne odtenke, različno bogato cvetoče navidezne grmiče − kajti to so vendarle zelnate rastline, čeprav je njihova razrast povsem taka, kot da gre za manjši grm. Vsako leto stebla propadejo in iz tal zrastejo nova, medtem ko pri pravih grmastih potonikah, ki so doma v daljni Aziji, oleseneli deli ostanejo.

Čeprav je pri nas večinoma prisotna le navadna potonika, vsaka rastlina ali šop rastlin daje drugačen videz. Ponekod je na enem razvejenem steblu en sam cvet, drugje je cel šop stebel z že razpirajočimi se cvetovi in še zaprtimi cvetnimi popki. Nekatere rastline so še povsem sivkasto zelene, celo rahlo rdečkasto puhasto obarvane, druge že kažejo povsem zelene liste.

 

Tudi v Botaničnem vrtu je v maju prav greda potonik tista, ki je najbolj obiskana in občudovana. Med njimi vsekakor izstopa ozkolistna potonika (P. tenuifolia L.), saj se od drugih loči po izrazito nacepljenih listih. Ko se zeleni popki toliko razprejo, da se pokaže nekaj rdečine, ni več čas, da bi zamudili njeno lepoto in prefinjenost v vrtu. Preprosto si je treba vzeti čas in opazovati razpiranje temno rdečih cvetov. V rahlem pršenju so najlepši.

Enako zanimiva kot ozkolistna potonika je tudi himalajska potonika (P. emodii Wall.) s svojimi povsem rdeče obarvanimi listi. Za barvito razgibanost gredice potonik pa skrbijo beli cvetovi himalajske potonike (P. emodi Wall.) in žvepleno rumena obarvanost cvetov vrste P. mlokosewitchii Lomak. Še posebno so zanimive grmaste potonike, od katerih v vrtu raste nekaj vrst in nekaj sort: grmasta (P. suffruticosa Andr.) in Delavayeva (P. delavayi Franch.), obe doma iz Kitajske, in Rokova potonika (P. rocki S.G. Saw. & L.A. Lauener) T. Hong & J.J. Li .), rumena (P. lutea Delavay.), Potaninova potonika (P. potanini Kom.). Posebno prva ima velike vrstnate cvetove, ki pa žal v slabem vremenu zelo hitro klonejo pod težo vode, ki se nabere v venčnih listih. Druga ima enojne cvetove in tudi od vseh omenjenih cveti najdlje, zelo rada pa pozneje tudi pocvita.

 

Med tistimi, ki se ponašajo z največjimi cvetovi, je Rockova potonika. Ne le da so njeni cvetovi veliki in izraziti, poleg tega tudi zelo diši. Verjetno je najlepša prav zadnja. S svojimi veliki belimi cvetovi s temno vijoličnimi lisami na notranji strani venčnih listov, oranžno rumeno obarvanimi številnimi prašniki in svetlo rumeno večdelno brazdo daje prav veličasten vtis. Iz semen nam je uspelo vzgojiti tudi roza različico.

Čeprav so potonike rastline sonca, najlepše in najdlje cvetijo v oblačnih dnevih ali takrat, ko jih boža rahlo pršenje dežja. Ko za dežjem posije sonce, zažarijo v vsej lepoti ter privabijo opraševalce, čebele in čmrlje. Z oprašitvijo so cvetovi svoje opravili. Lepote ne potrebujejo več, kaj kmalu odcvetijo. Zdi se, da bo na njihovo ponovno lepoto treba počakati do nove pomladi. Pa potonike zato še poskrbijo. Kasneje tudi ti listi postanejo močnejši in potem preživijo še vroča in suha poletja, čeprav le kot navidezni zeleni grmiči.

Čudovito pestrost potonik lahko občudujete v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, ki je odprt vsak dan od 7. do 19. ure.

***

Dr. Jože Bavcon je vodja, Mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.