Tiskane izdaje
Ko je Aleksander Veliki osvajal vzhod in prispel do Indije, je tam našel tudi zanimive sadeže − citruse, ki jih do tedaj v njegovi deželi niso poznali. Z njim so tako ti kislo-sladki sadeži prišli v Sredozemlje in vsaj na jugu tudi ostali.
Citrusi izvirajo iz Kitajske in so jih poznali že 4000 let pred našim štetjem. V naši zgodovini smo nanje sicer večkrat pozabili, ponovno pa so jih v Evropo prinesli križarji. Za njimi pa še Vasco da Gama (1469−1524), ki je odkril plovno pot do Indije in jih tako leta 1499 prinesel na Portugalsko. S tem so končno postali v Evropi zelo popularni. Paleta vrst je med citrusi izredno bogata in tako bogata je seveda tudi njihova uporaba. Število vrst se dandanes giblje od 12 do 16, 20 ali celo 60. Kot vrste so opisani tudi nekateri križanci.
Prave vrste so menda le citronovec (C. medica), ki izvira iz Indije, pomel (C. maxima), ki domnevno izvira iz jugovzhodne Azije, mandarinovec (C. reticulata), ki je menda prišel iz tropske jugovzhodne Azije, in prav tako tudi limeta (C. aurantifolia). Vse druge vrste pa so že križanci. Večina citrusov izvira iz Azije, posebno s Kitajske, in le nekaj jih raste tudi na nekaterih vzhodnopacifiških otokih. So rastline tropskih in subtropskih podnebnih pasov, uveljavile pa so se tudi zunaj svojega naravnega območja razširjenosti. Večinoma so to vednozelena manjša drevesca. Zanje je značilno, da imajo dišeče bele cvetove in eliptične bleščeče zelene liste. V listih in lupinah plodov so eterična olja, ki rastlino ščitijo pred premočnim sončnim sevanjem.
Oranževec (Citrus sinensis) je rastlina, katere plodovi so dandanes dosegljivi vsakomur. Je manjše zimzeleno drevo, ki v višino zraste do osem metrov, le zelo stara drevesa lahko presežejo deset metrov ali se približajo višini 15 metrov. Veje so goste, krošnja je večinoma polkroglasta do kroglasta. Mlade veje so robate, v zalistnih pazduhah pa imajo lahko relativno dolge trne. Plod je sočen in je sestavljen iz več prekatov, 10 do 14, ki jim ponavadi rečemo kar krhlji.
Oranževec je posodil ime tudi oranžerijam, ogromnim zidanim in steklenim stavbam, ki so jih v zmernem podnebnem pasu Evrope začeli graditi prav zaradi citrusov. Iz njih so se potem razvili rastlinjaki in steklenjaki, v katerih so gojili še druge tropske rastline. Nekoč je bil prevoz drag, bogatejši pa so si lahko privoščili, da so ob svojih palačah zgradili še oranžerije, kjer so potem lahko brez težav pridelovali pomaranče. Prvo takšno stavbo so zgradili v Heidelbergu v Nemčiji leta 1619, kjer so imeli kar 400 drevesc. Ko so podobne začeli graditi v Angliji, so jih najprej imenovali oringegardins in šele nato orangeries: ime se je potem prijelo tudi drugje.
V Sredozemlju pogosto naletimo na velike oranže ali pomaranče, ki ležijo na tleh pred razkošnimi vilami. V teh primerih gre večinoma za grenki pomarančevec (C. aurantium), ki ni prav nič prijetnega okusa in vsebuje malo soka. Uveljavil se je predvsem v Angliji, kjer iz njega izdelujejo marmelado. Veliko ga pridelajo v Španiji, a ga večji del izvozijo v Anglijo. Poleg marmelade iz lupin pridobivajo tudi arancin tako, da lupine kandirajo.
Čeprav je oranževec priznan kot vrsta, je v resnici menda križanec med pomelom in mandarinovcem. Križanec istih dveh vrst je domnevno tudi bergamotka (C. aurantiumsubsp. bergamia). Limonovec (Citrus limon) je menda križanec med citronovcem in limeto. Danes je ta med citrusi najpogosteje gojen kot čebrovka. Najverjetneje tudi ta izvira iz Kitajske.
Grenivka ali grapefruit (C. paradisii), ki je že večkratni križanec, je nastala s križanjem pomela in oranževca. Izvira domnevno z otoka Barbadosa, od koder so jo prinesli okoli leta 1750.
Mandarinovec izvira iz jugovzhodne tropske Azije in je bil že v petem stoletju pred našim štetjem znan na Kitajskem. Že v tretjem stoletju pred našim štetjem so ga tam gojili komercialno, za Evropo pa je postal zanimiv šele po letu 1800. Kaže, da je v Evropi najdlje znan prav citronovec. Že 300 let pr. n. š. je bil znan v Grčiji. V prvem stoletju pr. n. š. so ga že kultivirali na območju zdajšnje Italije.
Dandanes največ različnih citrusov pridelajo zunaj naravnega območja razširjenosti rodu. Zelo veliko jih pridelajo v Ameriki (denimo v Kaliforniji) in jih večinoma porabijo kar doma. Limon še vedno največ izvozijo prav iz Italije. Največ mandarin pridelajo v Sredozemlju, južnem delu Severne Amerike, na Japonskem in v Indoneziji. Poleg neposredne uporabe plodov jih uporabljajo tudi v predelavi. Iz lupin citronovca pridelujejo citronat, ki ga uporabljajo v slaščičarstvu. Še nezrele plodove poberejo, razpolovijo in uporabijo lupino, ki jo kandirajo. Iz semen različnih citrusov pridobivajo celo jedilno olje. Iz cvetov in listov pridobivajo olja za parfume. Če citrusovo lupino prepognemo, se z njo lahko prijetno odišavimo. Tedaj se sprostijo eterična olja. Sprostijo se tudi, če jih sušimo na peči ali radiatorju in tako prostor lepo zadiši. Ko suhe lupine gorijo, zaradi eteričnih olj prijetno prasketajo.
Od pomladi pa do pozne jeseni si lahko kar nekaj predstavnikov citrusov ogledate v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, del te zbirke pa tudi za rastlinjakom v Tivoliju (ob čolnarni). Prepustite se njihovim omamno dišečim cvetovom in si v spominu nekaj njihovih sredozemskih čarov odnesite s seboj v vaše domove.
Dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani
Mag. Blanka Ravnjak, raziskovalka, Botanični vrt Univerze v Ljubljani
