Tiskane izdaje
Izvirnik knjige s konca leta 1928 je bil širši javnosti prvič predstavljen v Vitanju, v Spominski sobi Hermana Potočnika Noordunga, pionirja vesoljskih poletov. Enovit, obel, črn prostor, zasnovan kot observatorij z videodokumenti − pričevanji znanstvenikov, umetnikov in astronavtskih strokovnjakov − ter na sredi »lebdečo« knjigo se je pod okriljem Občine Vitanje odprl 8. septembra 2006. Za to prvo srečevališče dejstev in idej sta bila zaslužna župan Slavko Vetrih in direktor občinske uprave Srečko Fijavž. Danes žal ne obstaja več. Nova Noordungova spominska soba se od lanskega leta nahaja v Moskvi, v prostorih tamkajšnjega slovenskega veleposlaništva. Še ena se 28. junija letos, v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom v Pragi, odpira v Hranicah na Moravskem, kjer je Noordung obiskoval vojaško šolo. Navsezadnje tudi kenotaf − spomenik, ki je nastal na pobudo mariborskega založnika in zgodovinarja Primoža Premzla − na dunajskem pokopališču Simmering po dolgih desetletjih pozabe obeležuje Potočnikov grob. O teh in drugih spominskih strukturah, ki se pospešeno razpirajo zunaj Slovenije, bomo več napisali v katerem od prihodnjih poglavij.
Manj kot dva tedna po odprtju v Vitanju se je v Bruslju zgodil drugi korak. Spominska soba, idejni projekt skupine Dunja Zupančič - Miha Turšič - Dragan Živadinov, je bila poleg petdesetletnega gledališkega projektila Noordung 1995::2045 glavna tema razstave Umbot Noordung v Bruslju. S to razstavo se je 20. septembra 2006 v prostorih evropske komisije odprla galerija LJU Cosinus BRX. Glavni pokrovitelj galerije je bilo Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije (MZZ RS), predvsem sektor za mednarodne odnose v kulturi in njegova tedanja vodja, Helena Drnovšek Zorko. Vlogo gostitelja sta prevzela takratni evropski komisar za znanost in raziskave Janez Potočnik, ki z »vesoljskim« Potočnikom menda nima sorodstvene zveze, ter oddelek za ekonomijo, znanost in inovacije flamske vlade. Vsebinski pobudnik in vodja njenega programa je bila ljubljanska Galerija Kapelica, kot njen glavni kustos pa Jurij Krpan. Galerija je delovala do konca leta 2009 oziroma do izteka Potočnikovega prvega komisarskega mandata.
Od leve: v ospredju Joaquín Almunia, v živobarvni obleki Helena Drnovšek Zorko, v svetlo sivi obleki Srečko Fijavž, nato Dunja Zupančič, Janez Potočnik, Dragan Živadinov, Miha Turšič in Günter Verheugen, Bruselj, 2006.
Foto: arhiv Evropske komisije
Odprtje razstave je med drugim poleg Drnovšek Zorkove in Potočnika obiskalo kar nekaj evropskih komisarjev, pa Helena Drnovšek Zorko in Srečko Fijavž kot predstavnik Občine Vitanje. José Manuel Barroso, Margot Wallström in Joaquín Almunia so z zanimanjem prisostvovali odprtju galerije, za najbolj ikonično fotografijo dogodka pa je obveljala tista, na kateri Günter Verheugen, podpredsednik komisije in tehniški navdušenec, pozira z našitki spominske sobe v Vitanju. Verheugen je bil takrat komisar za podjetništvo in industrijo. V letu 2004 sta s Potočnikom vodila zaključne postopke pri doslej največji širitvi Evropske unije. Na odprtju je zagledal Noordungovo knjigo, že omenjeni novejši ponatis založbe Turia + Kant, in jo želel prebrati. A ker je bil to edini izvod na razstavi, je knjigo čez nekaj mesecev prejel po pošti. Sledil je odločilni korak.
Günter Verheugen in našitki iz Noordungove spominske sobe v Vitanju, Bruselj, 2006.
Foto: arhiv Evropske komisije
O tem, kakšen je pogled na odnos med evropsko politiko, umetnostjo in kulturo iz Slovenije, je konec leta 2008 za Delo spregovorila Helena Drnovšek Zorko:
»Nenehno poudarjamo, da je kultura dodana vrednost Evropski uniji, da bi jo morali vtkati v vsa področja življenja, a sprašujem se, ali ne postaja nova evropska PR-agencija. Tega si gotovo ne bi želela. Nedvomno je kultura zelo priljubljen instrument politike, vendar jo klasična diplomacija uporablja bolj kot dekoracijo političnih dogodkov − na uradnih ravneh je največkrat zelo klasično predstavljena in se ne ukvarja s sodobnostjo. Ravno sodobna umetnost poskuša razgaljati probleme našega časa in se ukvarja s prihodnostjo. To je zelo pomemben proces, ki je lahko v konfliktu z različnimi zunanjimi in notranjimi politikami. Govorim na splošno.
Če si ogledamo sodobno umetniško sceno [v Sloveniji, op. p.], opažamo, da se institucije in posamezniki ukvarjajo s pomembnimi problemi sodobnosti: s politiko, družbo, socialnimi vprašanji, varstvom okolja, izbrisanimi ... Do tega, da se sprašuje tudi o našem odnosu do vesolja: ali ga bomo dojemali, tako kot zemljo, samo kot prizorišče za vojno zvezd in proizvodnjo smeti. Pa o Arktiki in Antarktiki − tudi če se pretvarjamo, da nam je vseeno, nas taljenje ledu in spopad močnih za naravna bogastva zadevata tako s preživetvenega kot etičnega stališča. Etične dimenzije našega odnosa do sveta so tiste, ki jih sodobna slovenska umetnost vseskozi poudarja.«
Verheugnovo pismo zahvale je gotovo treba ugledati iz tega konteksta. Njegovo prepoznanje je pomenilo enega sprožilnih momentov ideje o Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij, kjer naj se pionirsko združujeta znanost in umetnost, kakor so si za to od leta 2006 prizadevali novi humanistični, umetniški, tehnološki in drugi vzporedni pogledi na Potočnikovo dediščino v Vitanju.
***Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).
