Tiskane izdaje
Ko se med suho travo pojavijo kosmati zapredki, se pomlad počasi prebuja. Suho je, a drobne kapljice rose ali dežja prekrijejo kosmate bučke, ki rinejo na plano. Počasi se razpirajo, bele dlačice pa postajajo še bolj nasršene. Kot mlada mucka, ki se postavlja in šopiri, takšni so kosmatinci, ki rinejo na plano.
Kosmatinci so rastline, ki ponujajo dve povsem nasprotujoči si podobi. Obe pa imata nekaj skupnega, in to je kosmatost. Ko zacvetijo, so njihovi veliki in privlačni cvetovi na zunanji strani − pri mnogih vrstah pa kar vsa rastlina − kosmato dlakavi. Dlačice jih v zgodnji pomladi ščitijo pred mrazom. Kasneje, ko izgubijo venčne liste, se vratovi pestičev močno podaljšajo v peresasti letalni organ s semenom. Ker jih je mnogo, nastane prava kuštravo kosmata glavica, ki z zorenjem postaja bela.
Med prvimi kosmatinci (Pulsatilla Mill.) ki zacvetijo v Sloveniji, je velikonočnica (Pulsatilla grandis Wenderoth). Čeprav je pri nas najbolj poznana, je kljub temu ena izmed naših najredkejših vrst. Je značilna stepska vrsta. V Sloveniji raste na skrajni jugozahodni meji svojega areala. Prav zaradi redkosti v našem rastlinstvu jo uvrščamo na seznam ogroženih vrst.
V naravi velikokrat zacveti že pred veliko nočjo, običajno že proti koncu marca. Cvetovi so pokončni, veliki, škrlatno do modro vijolični in po zunanji strani povsem kosmati. Znotraj venčnih listov se gnete polno prašnikov in pestičev. Povsem kosmati, komaj razpirajoči se cvetovi so pritlehni in šele nekajdnevna toplota nekoliko pospeši njihovo rast.
Rastline so najlepše v prvotni fazi, ko se šele razpirajo in je okrog njih še vse suho. Dež in vlaga jim odvzameta vso kosmatost in napihnjenost. Zaradi tega hitro zrastejo višje, cvetovi se povesijo, začnejo se pojavljati listi in rastlina zelo hitro odcveti. V daljšem obdobju suhega vremena in ne previsokih dnevnih temperatur cvetenje traja dlje. Zeleni listi se razvijejo kasneje, kot pa se pojavi cvet.
Velikonočnica. Foto: Blanka Ravnjak
Ta lastnost ga loči od navadnega kosmatinca (Pulsatilla vulgaris Mill.), ki je srednjeevropska vrsta in je pri nas prisotna le v vrtovih. Omenjena vrsta cveti kakšen mesec kasneje, ima cvetove že na začetku kimaste in hkrati s cvetovi razvije tudi liste. Velikonočnica je pri nas ena izmed redkih rastlin, ki ob svojem cvetenju privablja množice ljudi na Ponikvo in na Boč. Njeni rastišči pa sta celo zavarovani z ograjo.
Kljub varstvu rastišč velikonočnice se rastlina ne množi prav veliko. K temu prispeva predvsem pretirana skrb za velikonočnico. Tako močno pokošenih travnih površin, kot jih vidimo na teh rastiščih, kmetje tedaj, ko so še kosili na roke, nikoli niso imeli. Senožeti ali suhe travnike so pokosili samo enkrat od sredine julija do začetka avgusta. Tako so po košnji trave in druge rastline še vedno nekoliko zrasle. S suho travo so bile zato rastline v pozni zimi in zgodnji pomladi nekoliko zaščitene. Zdaj pa v pretirani skrbi zanje travo strojno pokosijo povsem pri tleh in večkrat na leto.
Pri velikonočnici je opaziti, da je je več tam, kjer trava ostaja. Če bi torej hoteli rastlino širiti, bi morali kakšno leto košnjo celo opustiti, da se rastline razrastejo do polne moči, semenijo in potem tam tudi kalijo. Pretirana skrb tako rastlinam ne koristi najbolje. Zato je pri tovrstnih ukrepih za ohranjanje rastlin potrebno več opazovanja njihovih naravnih rastiščnih razmer. Rastline se namreč včasih bolje znajdejo brez naše pomoči.
V Sloveniji poleg velikonočnice rasteta v nižini in v hribovitih predelih še vsaj dve vrsti: črnikasti kosmatinec (P. nigricans Störck) in gorski kosmatinec (P. montana (Hoppe) Rchb.). Nekoliko sta si podobna, vendar sta rastiščno ločena. Črnikasti kosmatinec raste bolj na suhih traviščih v panonskem, predalpskem in preddinarskem svetu. Gorski kosmatinec pa je bolj značilen za hribovit svet. Sega v slovensko Istro, najdemo ga na Kraškem robu in še marsikje na zelo pustih krajih.
Med seboj se razlikujeta po tem, da pri črnikastem kosmatincu venčni listi nekoliko manj zakrivajo prašnike (1,5-kratna dolžina prašnikov) in so zato ti nekoliko bolj vidni. Konice cvetnih listov so pri črnikastem kosmatincu zavihane navzven. Pri gorskem kosmatincu so venčni listi nekoliko daljši v primerjavi s prašniki (vsaj dvakratna dolžina prašnikov) in konice listov niso zavihane navzven. To razlikovanje velja na začetku cvetenja, proti koncu pa zavihanost konic cvetnih lističev ni več najboljše znamenje za prepoznavanje.
Črnikasti kosmatinec. Foto: Blanka Ravnjak
Na začetku rasti je črnikasti kosmatinec sredi suhih trav še povsem nizek. Če hočemo pogledati cvet, se je do njega treba skloniti. Njegov cvet je namreč kimast in se priklanja k zemlji. Najlepši je, ko ga gledamo naravnost. Tedaj res začutimo lepoto in veličino te vijolično črne barve z izrazito rumenino prašnikov v cvetu in rahlo zelenino pestičev. V zgodnjepomladnem soncu cvet zažari in je videti popolnoma črn. Cvetovi so odprti le v sončnih dneh, v zelo oblačnem in deževnem dnevu se cvet zapre in tiste lepote ni več mogoče videti. Zato pa so tedaj bolj opazne dlačice na zunanji strani cvetnih in čašnih lističev. Črnikasti kosmatinci ohranjajo značaj stepskih rastlin.
Nekoliko drugačne barve so gorski kosmatinci. Čeprav so velikokrat povsem skriti v travi, so ravno takrat najbolj zanimivi. V visoki travi so višji kakor tam, kjer je bila trava pokošena. Na pokošenih delih so povsem pritlikavi, stisnjeni k tlom in s pobešenim cvetom. Čeprav so večinoma modrikasto vijolično črni in na zunanji strani po steblu ter čašnih listih belkasto kosmati, pa tu in tam najdemo že povsem vijolično rdeče ali skoraj rdeče cvetove.
V našem alpskem svetu je doma še nekaj vrst kosmatincev, ki si jih lahko ogledamo poleti, odvisno od nadmorske višine. To je alpski kosmatinec (P. alpina (L.) Delarbre), ki raste v Alpah, sega pa tudi nekoliko zunaj njih v južno Evropo. Pri nas ga najdemo na gruščnatih in kamnitih tratah. Pojavlja se s tremi podvrstami: žvepleno rumene cvetove ima P. alpina (L.) Delarbre subsp. apiifolia (Scop.) Nyman, bele cvetove pa imata P. alpina (L.) Delarbre subsp. austroalpina D. M. Moserin in P. alpina (L.) Delarbre subsp. alba. Poleg tega v alpskem svetu pri nas raste še spomladanski kosmatinec (P. vernalis (L.) Miller).
Črnikasti kosmatinec. Foto: Blanka Ravnjak
Rod kosmatincev je še številnejši. Kar kakih trideset predstavnikov raste v Evraziji in Severni Ameriki. V vrtovih jih že dolgo sadijo predvsem zaradi lepih, drobno nacepljenih listov in velikih, velikokrat povsem puhastih cvetov. Nič manj lepi niso takrat, ko plodijo in se njihove večinoma bele puhaste glavice dvignejo nad zelenino listov.
Naj bo zgodaj spomladi ali kasneje na pisanih suhih travnikih in senožetih, vedno so občudovanja vredne rastline. Ni čudno, da so že dolgo tega zašle v vrtove, kjer niso prav nič zahtevne rastline, če jim le zagotovimo ustrezno odcedno mesto.
V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani jih lahko občudujete na gredicah rastlinskega sistema in skalnjaku.
Dr. Jože Bavcon je vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
Mag. Blanka Ravnjak je raziskovalka v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
