Kabinet čudes: Leto je naokoli in spet bo treba pisati!

V današnjem času elektronske komunikacije in sodobnih družbenih omrežij se sprašujemo, ali bo pisanje voščilnic in razglednic postalo stvar preteklosti. Poslužujejo se ga pretežno le še starejše generacije. Sicer pa ima pošiljanje razglednic in voščilnic na Slovenskem kar lepo in dolgo tradicijo. Leta 1869 so bile v Avstro-ogrski izdane prve dopisnice na svetu in kot del monarhije smo jih kaj kmalu uvedli tudi pri nas. Iz dopisnic so se hitro razvile tudi razglednice, ki so jih že konec 19. stoletja izdajali tudi v naših krajih. V 20. stoletju so razvoj fotografije in tehnik reproduciranja ter povečano povpraševanje zaradi pospešenega turizma pripomogli k vedno večji proizvodnji razglednic. V 30. letih je na Slovenskem delovalo kar nekaj pokrajinskih fotografov in založnikov, ki so izdajali razglednice lastne proizvodnje, med njimi so bili Josip Pelikan, Josip Pogačnik, Lojze Šmuc, Marija Tičar, Vekoslav Kramarič ...

V fototeki Slovenskega etnografskega muzeja hranimo zapuščino fotografa Vekoslava Kramariča, ki je prav gotovo ena od naših najbolj uporabljanih zbirk. Po naših ocenah obsega okoli 4000 razglednic in voščilnic ter njim pripadajočih steklenih črno-belih negativov.

Vekoslav Kramarič je bil rojen leta 1902 v Novem mestu, a se je z družino že v ranem otroštvu preselil v Ljubljano, kjer se je tudi izšolal. Leta 1926 je na Florjanski ulici št. 22 v Ljubljani odprl trgovino s papirjem, pisarniškimi, risalnimi ter šolskimi potrebščinami, razglednicami in poslovnimi knjigami. Leta 1928 je obrt preselil na Poljansko cesto št. 3, poleg trgovine s pisarniškimi potrebščinami in razglednicami pa je leta 1931 odprl še obrt pokrajinskega fotografa.

Vekoslav Kramarič. Foto: Slovenski etnografski muzej.

Leta 1935 je poslovne prostore preselil na Resljevo cesto št. 18, kjer je obrt izvrševal do konca 2. svetovne vojne. Dejaven je bil tudi v stanovskem združenju − leta 1936 je bil kot predstavnik pokrajinskih fotografov član odbora Združenja fotografov za Dravsko banovino, leta 1937 pa je bil izvoljen za člana izpraševalne komisije za pomočniške izpite pri istem združenju. Leta 1948 se je preselil na Reko, od tam pa je leta 1955 emigriral v ZDA. V New Yorku je znova odprl fotografsko obrt, ki jo je opravljal vse do svoje upokojitve. Umrl je leta 1984.

 

Fotoatelje, papirnica in trgovina z razglednicami Vekoslava Kramariča na Resljevi cesti št. 18 med letoma 1935 in 1945. Foto: Slovenski etnografski muzej.

Kramarič je bil odličen pokrajinski fotograf in založnik razglednic ter voščilnic, ki je med letoma 1926 in 1945 deloval v Ljubljani. Ukvarjal se je s fotografiranjem krajev za razglednice, zato je prevozil in fotografiral skoraj vso Slovenijo. Manjkajo mu le primorski kraji, ki so po letu 1920 ostali na italijanski strani rapalske meje. Veliko slovenskih krajev se lahko pohvali z razglednico, ki jo je posnel prav Kramarič. V letih med obema vojnama je fotografiral 526 vasi, trgov in mest. Številčno z več kot 400 posnetki precej izstopa Ljubljana, kjer je imel svoj fotografski atelje.

Ustvaril pa je tudi veliko posnetkov iz narave in studijskih posnetkov, ki so mu služili kot predloge za izdelavo velikonočnih, božično-novoletnih in godovnih voščilnic. Na velikonočnih voščilnicah prevladuje krščanska tematika ter seveda motivi iz prebujajoče se narave. Na godovnih voščilnicah pa zasledimo izključno cvetlične motive.

Ker je ravno čas praznikov, bomo podrobneje predstavili Kramaričeve božično-novoletne voščilnice. V zbirki hranimo 160 različnih voščilnic, na nekaterih se motiv sicer ponovi, a so drugače oblikovane. Vse so črno-bele in enotnega formata 10 x 15 centimetrov, večinoma ležeče postavljene. Imajo bel paspartu, na katerem je napisano voščilo Vesele božične praznike! (le trinajstkrat se pojavi napis Srečno novo leto!) in praviloma valovito prirezan rob.

Foto: Slovenski etnografski muzej.

Razglednice in voščilnice je razmnoževal na fotografski način, kar pomeni, da je v kopirni aparat vstavil stekleni negativ, nanj namestil paspartu, napis z imenom kraja ali voščilom, številko negativa in inicialki VK ter ga osvetlil na fotografski papir. Na nekaterih voščilnicah pa je voščilo dotiskano v zlati barvi. Prevladujejo motivi zasnežene narave in gorske pokrajine, kar nam da slutiti, da je bil Kramarič športna duša in je tudi pozimi veliko hodil v hribe. Na to kaže tudi voščilnica, na kateri so na levem robu v bližnjem planu smuči, ki so bile bržkone njegove. Turni smučarji so še na petih drugih posnetkih. Veliko je posnetkov zasneženih smrek, kapelic in znamenj, kar nekaj jih prikazuje tudi shojeno gaz v snegu, ki lahko nakazuje pot v novo leto.

Poleg voščilnic z motivi iz narave pa je izdal tudi nekaj takšnih s studijskimi posnetki. Prikazujejo nam različne motive Kristusovega rojstva s figuricami iz jaslic, okrašenih novoletnih jelk, plamenečih sveč, tihožitij, pojavljajo pa se tudi motivi mušnic, podkev in zvonov, ki prinašajo srečo. Kramaričev osnovni namen je bil izdelava všečnih voščilnic, ki bi šle dobro v prodajo, zato so njegovi posnetki estetsko in tehnično dovršeni.

Foto: Slovenski etnografski muzej.

Vekoslav Kramarič je ustvaril bogat opus razglednic in voščilnic ter nam zapustil podobe številnih slovenskih krajev iz 30. in 40. let 20. stoletja. Žal pa je ostal nekako prezrt med fotografi 20. stoletja, čeprav je bil polnih 20 let znan ljubljanski fotograf in založnik razglednic in voščilnic, ki so jih prodajali po vsej Sloveniji. Njegove razglednice so objavljene v številnih knjigah, a skoraj nikjer ni naveden kot avtor, saj javnosti večinoma ni poznan pomen oznake VK, ki jo je uporabljal za označevanje svojih razglednic. Poleg Kramaričevih razglednic in voščilnic hranimo v Slovenskem etnografskem muzeju tudi njihove originalne steklene črno-bele negative velikosti 10 x 15 centimetrov, kar nam omogoča visokoločljivostne skene in ogled številnih detajlov s posnetkov. Kramaričeva zbirka je javno dostopna v digitalnih zbirkah na spletni strani Slovenskega etnografskega muzeja.

***

Miha Špiček je kustos v Slovenskem etnografskem muzeju.