Tiskane izdaje
23. februar 1942 je bil za številne Ljubljančane nenavaden dan, ki se jim je za dolga desetletja vtisnil v spomin. Čeprav so že skoraj leto dni živeli v vojni in okupaciji, ki so ju spremljali pomanjkanje, negotovost, strah in novice o umrlih ali izginulih svojcih, se je tistega dne veliko spremenilo.
Po mestu so se pojavili plakati, na katerih je bil podpisan visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli in s katerimi so italijanske okupacijske oblasti prepovedale vstop in izstop iz mesta, kršiteljem te odredbe pa je bilo zagroženo z vojaškim sodiščem. Odtlej je bilo v mesto in iz mesta mogoče priti na enajstih krajih, toda le z veljavnim dokumentom. Dobili so ga lahko le tisti, ki so izpričali konkretne in za okupacijske oblasti utemeljene vzroke za prehod.
Tistega dne je bila končana tudi gradnja prvega obroča iz bodeče žice, ki je obkrožila mesto. Na posameznih krajih so ljudi na poti z dela ali iz šole prestregli italijanski vojaki, ki jim niso dovolili prehoda. Dokumentov še ni bilo mogoče dobiti in prišlo je do prvih stisk meščanov, ki so naslednjih 1170 dni preživeli ujeti v svojem mestu. Na dotlej povsem običajnih poteh, ki so vodile v Ljubljano, so bili zaustavljeni mlekarice, branjevke, trgovci, delavci in vsi tisti, ki so kot vedno prihajali v mesto ali ga zapuščali. Zaustavljeni so bili celo žalostni pogrebni sprevodi, saj so bila nekatera pokopališča z žičnimi ograjami ločena od mesta.
Plakat visokega komisarja Emilia Graziolija, 23. februar 1942. Foto: Matevž Paternoster, Mestni muzej Ljubljana.
Žični obroč okoli mesta, ki je predstavljal edinstveni primer takšne oblike terorja nad mestom in prebivalci v okupirani Evropi, so italijanske okupacijske oblasti zgradile delno kot obrambo mesta pred partizanskimi enotami, predvsem pa kot bariero, ki bi mestu in njegovim prebivalcem preprečevala materialno in kadrovsko preskrbo odporniškega gibanja v okolici.
V letih okupacije, ki so sledila, je bil obroč okoli mesta na posameznih delih nekoliko prestavljen, zgrajen pa je bil tudi sistem več kot sedemdesetih bunkerjev, s katerimi je vojska nadzorovala obroč.
Pogled skozi bodočo žico nekje pri Ljubljani. Foto: Mestni muzej Ljubljana
Ob koncu vojne, 9. maja 1945, so se Ljubljančani veselili osvoboditve, vendar sta žični obroč in nadzor na prehodih ostala. Nove oblasti so nekaj časa v njem še videle strateško uporabnost, a so 26. maja nadzor na prehodih kljub temu ukinile. Množice Ljubljančanov so drle v okolico, na izlete, obiske sorodnikov ali pa le na drugo stran žice.
Celo desetletje po vojni so Ljubljančani z lastnimi rokami v okviru udarniških akcij podirali bunkerje in odstranjevali druge materialne ostanke žičnega obroča. Leta 1957 je bil organiziran prvi pohod po trasi, kjer je nekoč potekala žica. Začela se je tradicija pohodov in prireditev, ki je namenjena spominu na travmatično izkušnjo Ljubljančanov, ujetih v žični obroč. Letos se bodo te prireditve zgodile že šestdesetič.
Dr. Blaž Vurnik je muzejski svetovalec MGML in kustos za novejšo zgodovino.
***
Razstava Ljubljana v obroču bodeče žice (1942−1945), ki obeležuje 60. Pohod ob žici, prikazuje posebno obliko terorja, ki ga je Ljubljana doživela med drugo svetovno vojno v času italijanske okupacije. Do 22. maja 2016 je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana.
