Tiskane izdaje
Eno najbogatejših in hkrati najbolj ogroženih arheoloških najdišč, ki je poznano že od prvih intenzivnejših regulacij struge v 19. stoletju, je od leta 2003 od Vrhnike do razvodja Ljubljanice in Gruberjevega kanala na Špici v Ljubljani razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena.
Ljubljanica in Bistra ter vsi glavni kraški izviri so zavarovani tudi kot naravne vrednote državnega pomena. Ob Ljubljanici gnezdi več kot sto vrst ptic, v vodi pa živi več kot 40 vrst rib. Da bi se zavarovale naravne vrednote, ohranila biotska raznovrstnost ter ohranila in krepila krajinska pestrost, je bilo območje Ljubljanskega barja razglašeno za krajinski park, celoten tok reke Ljubljanice od Vrhnike do Ljubljane pa je tudi del območja Natura 2000.
Pred izkopom Gruberjevega kanala leta 1780 je padec gladine Ljubljanice na 22 kilometrov dolgem odseku med vrhniškim mostom in današnjo Špico v Ljubljani znašal le 40 centimetrov, zato se ni čuditi Valvasorjevim opažanjem, da reka »leze tako počasi, da skoraj ni opaziti, ali stoji ali teče. O povodnjih nastane med Ljubljano in Vrhniko veliko jezero, ki se razteza dve ali še več milj na dolgo in široko, tako da ni videti drugega kot le nekaj dreves, ki mole iz njega.« (J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689).
Počasna reka je vse do zgraditve južne železnice, ki je leta 1857 povezala Ljubljano s Trstom, predstavljala pomembno prometno pot. Na Ljubljanskem barju je bilo doslej dokumentiranih več kot 70 arheoloških najdb plovil in vesel iz različnih obdobij med prazgodovino in novim vekom.
Podvodne arheološke raziskave mlajšeželeznodobnega deblaka, MGML. Foto: David Badovinac
Med najdbami iz Ljubljanice izstopajo mlajšeželeznodobni deblak in tri tovorne ladje sredozemske tradicije. V 17. stoletju je po Ljubljanici vozilo sedem velikih ladij, ki so bile cesarska lastnina, upravljali pa so jih veliki čolnarji. Vsaka ladja je imela enega čolnarskega mojstra in po pet čolnarskih hlapcev.
Poleg velikih čolnarjev so po Ljubljanici brodarili tudi mali čolnarji. Na Vrhniki jih je bilo 60, v Ljubljani pa 30. V pristanišču na Vrhniki so tovor preložili na težke vozove in ga po cesti odpeljali proti Trstu. Hitropokvarljive stvari so odpeljali takoj, za vse drugo pa sta bili ob Ljubljanici dve skladišči. Eno od skladišč ob Ljubljanici so zgradili za potrebe idrijskega rudnika živega srebra.
Na mestu pretovarjanja tovora je bila že zelo zgodaj ustanovljena mitnica. Mitničarji so v imenu fevdalca terjali davščino od beneških, kranjskih in tržaških trgovcev. Živahen promet je omogočil celo vrsto obrtnih dejavnosti, ki so prispevale h gospodarskemu razcvetu Vrhnike. Čolnarjenje in z njim povezano pretovarjanje in obrti ter furmanstvo so začeli izgubljati pomen že po letu 1720, ob gradnji nove cesarske ceste z Dunaja v Trst, dokončno pa so zamrli po izgradnji železne ceste.
Upodobitev Vrhnike v 17. stoletju (J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689)
Več zanimivih zgodb o Ljubljanici in več kot 400 arheoloških najdb iz njene struge si lahko ogledate na razstavi Moja Ljubljanica v Kulturnem centru na Vrhniki.
***
Irena Šinkovec je kustosinja za prazgodovino v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane.
