Kabinet čudes: Manj je več

Naloga konservatorja-restavratorja je fizično ohranjanje kulturne dediščine za sedanje in bodoče generacije.

Objavljeno
10. april 2017 13.22
Gregor Kos
Gregor Kos

»Konservator restavrator se ne ukvarja z renoviranjem predmetov!«

Veliko se govori o kulturni dediščini, a nam vsem verjetno ni povsem jasno, kaj vse spada vanjo. Natančna definicija niti ni tako pomembna, kajti vse, kar je nekoč služilo svojemu namenu in je preživelo do današnjih dni, vse, kar so uporabljali naši predniki in nas spominja nanje, spada v našo dediščino. Gre za predmete iz preteklosti, ki jim pripisujemo določeno duhovno ali religiozno, umetniško, zgodovinsko, dokumentarno ter estetsko vrednost.

Skrb za ohranjanje predmetov kulturne dediščine je skrb vseh nas, tako lastnikov kot legalnih skrbnikov. Žal pa se vse prevečkrat zgodi, da so antikvitete ter umetniški predmeti v domači posesti slabo vzdrževani ter propadajo zaradi slabega in nevestnega ravnanja.

Vloga konservatorja-restavratorja

Restavratorstvo je kot tradicionalna obrtniška praksa sprva doživelo preobrat, ko smo konservatorstvo-restavratorstvo začeli jemati kot stroko, in ne več kot obrt. Preobrat se je dogajal počasi, tudi vplivi iz tujine so pomembno krepili zavedanje, da bomo kulturno dediščino rešili samo z obsežnim multidisciplinarnim pristopom ter neprestanim izobraževanjem, ki zagotavlja visoke standarde stroke.

Foto: Gregor Kos

Osnovna naloga konservatorja-restavratorja je fizično ohranjanje kulturne dediščine za sedanje in bodoče generacije. Konservator-restavrator prispeva k razumevanju kulturne dediščine v smislu njenega estetskega in zgodovinskega pomena in njene fizične celovitosti. Konservator-restavrator sprejema odgovornost za izvajanje diagnostičnih preiskav, konservatorsko in restavratorsko obdelavo predmetov kulturne dediščine in za dokumentacijo vseh opravljenih postopkov na njih.

Kaj pomeni konservirati in kaj restavrirati

V splošnem je v javnosti precejšnja zmeda okoli terminov in vsebine teh dveh pojmov.

Konserviranje se deli na preventivno konservacijo, ki vključuje celo vrsto splošnih ukrepov, s katerimi učinkovito in celovito skrbimo za predmete kulturne dediščine in jo z ustvarjanjem optimalnih pogojev dolgoročno varujemo. Sem sodijo skrb za mikroklimatske pogoje, načini varnega rokovanja s predmeti, varno skladiščenje, razstavljanje in transport predmetov, vodenje ustrezne dokumentacije ter načrtovanje ukrepov ob katastrofalnih dogodkih, kot so potresi, poplave in požari.

Foto: Gregor Kos

Aktivna konservacija je vrsta ukrepov, s katerimi neposredno in aktivno posegamo v vsak predmet posebej, da bi upočasnili njihovo nadaljnje propadanje. Uporabljamo metode, tehnike in materiale, ki material stabilizirajo, a mu ne spreminjajo identitete ter videza predmeta.

Restavriranje pomeni neposredno poseganje v poškodovane predmete kulturne dediščine z namenom njihovega lažjega razumevanja ob sočasnem upoštevanju njihove estetske, zgodovinske in fizične celovitosti. Novi pogledi v stroki dajejo restavriranju vedno manj pomena in ga omejujejo na ukrepe, ki predmetu dajejo svežino in prijeten, negovan videz. Preprečiti moramo pretirano restavriranje, ki predmetu zmanjšuje ne samo originalnost, identiteto in očarljivost, temveč tudi njegovo tržno vrednost.

Foto: Gregor Kos

Restavrator, kot ga danes mnogi razumejo, se ne ukvarja z renoviranjem predmetov. Renoviranje poskuša povrniti predmetu njegov prvotni videz, to pa mnogokrat pomeni povzročanje novih poškodb zaradi obsežnih restavratorskih ukrepov. Kakšna je bila nekoč podoba predmeta, ni mogoče z zagotovostjo trditi, zato je videz, ki ga restavrator obnovi, samo njegov osebni pogled na to, in tako restavriranje »renoviranje« nima svojega mesta v okviru ohranjanja kulturne dediščine. Tako konservatorju kot restavratorju mora biti vodilo kodeks konservatorskorestavratorske stroke, ki predstavlja integriteto predmeta pred vsemi drugimi vidiki. Držati se moramo načela minimalnosti in reverzibilnosti.

***

Gregor Kos je konservator-restavrator v Slovenskem etnografskem muzeju