Tiskane izdaje
Na mednarodni lovski razstavi v Torinu leta 1973 je kožuh medveda, uplenjenega leto prej v snežniških gozdovih, postal svetovni prvak, to pomeni, da je bil to največji medved, kar so ga do tedaj prikazali na mednarodnih razstavah. Slovenske oblasti so trofejo − kožuh medveda − zavarovale kot naravni spomenik.
V Tehniškem muzeju Slovenije domuje tudi Slovenski lovski muzej. V njem je mogoče spoznati večino nekdaj lovnih vrst živali v Sloveniji. Danes jih je večina trajno zavarovanih, med njimi tudi velike zveri (medved, volk in ris), na katere smo v Sloveniji še posebej ponosni.
Medved je od nekdaj vzbujal strah in spoštovanje pri ljudeh. Pripisovali so mu številne lastnosti. Nekatere izmed teh so sčasoma dobile simbolni pomen.
Na splošno medved predstavlja moč in neukrotljivo naravo in je kot tak simbol številnih mest. V pravljicah nastopa kot dobrohotno bitje, ki pokaže svojo divjo in krvoločno naravo − a le če ga razjezijo. Medvedka si je kot skrbna mati pridobila sloves požrtvovalnosti in neustrašnosti. Medved je simbol lenobe, ker vso zimo prespi, zaradi svoje nenasitne želje po medu pa je tudi simbol požrešnosti in sladkosnednosti.
V preteklosti so živali delili glede na njihovo korist za človeka. Koristne vrste so varovali, škodljive, kamor so uvrstili tudi medveda, pa zatirali. Lov na medveda je bil dovoljen vsakomur. Za njegovo usmrtitev je lovcu ali drugemu uplenitelju pripadala posebna denarna nagrada. Državne oblasti so nagrade za uplenjene medvede ukinile šele konec leta 1909.
V preteklosti je medved naseljeval celotno Slovenijo. Lov, preganjanje in krčenje njegovega življenjskega prostora so vzroki, da je postal konec 19. stoletja že zelo redka žival in je iz številnih predelov Slovenije tudi že izginil. Tedaj je v snežniških gozdovih in na Kočevskem menda živelo le še trideset do štirideset medvedov.
To je bil razlog, da so nekateri tedaj vplivni veleposestniki − med prvimi Karl Auersperg na Kočevskem − že konec 19. stoletja na svojih posestvih prepovedali lov na medveda, kar pomeni prvo zavarovanje medvedov pri nas in v svetu. Državne oblasti so medveda prvič z zakonom zavarovale v prvi polovici 20. stoletja, in sicer le v njegovem osrednjem življenjskem prostoru, to je v obširnih gozdovih Notranjske in Dolenjske. Uplenitev medveda je bila mogoča samo na podlagi posebnega dovoljenja pristojnih oblasti.
Zakonsko predpisano zavarovanje medveda je v javnosti vzbudilo številne polemike, ki se občasno nadaljujejo še danes.
Foto: Janez Papež, dokumentacija Tehniškega muzeja Slovenije
Na srečo je bila dobrodušnemu kosmatincu večinoma vedno naklonjena slovenska lovska organizacija. Že v začetku 20. stoletja, ob ukinitvi nagrad za pobite zveri, so zapisali, da se je »našemu dobrovoljnemu rujavemu kosmatinu, ki nikomur ne stori žalega, storilo že preveč krivic. Vsak pravi lovec, ki zna to žival ceniti, bi rade volje odštel lepe denarje, če bi imel medveda v svojem lovišču, pa tudi bi rad povrnil še tako veliko škodo, ki bi jo morebiti naredil na polju«.
Prav škoda je tista, zaradi katere so v preteklosti in tudi danes posamezniki največkrat zahtevali zmanjšanje njihovega števila. Nekaterih ni bilo in jih tudi danes ni mogoče prepričati, da medved za človeka ni nevaren. Je v resnici plašna žival, ki se srečanju s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje, napade ga le, če se počuti ogroženega.
Lovska dejavnost je bila do pred kratkim opredeljena tudi kot gospodarska dejavnost. K deviznemu prilivu nekdanje skupne države je pomembno prispeval lovski turizem. Med tujimi lovci je bilo veliko povpraševanje po odstrelu medvedov.
Foto: Janez Papež, dokumentacija Tehniškega muzeja Slovenije
Tako se je zgodilo, da je nemški lovec leta 1972 v snežniških gozdovih uplenil izredno velikega medveda. Kot je bilo tedaj v navadi, so leto kasneje trofejo medveda prikazali na mednarodni lovski razstavi v Torinu. Posebna komisija je kožuh medveda ocenila s 419,50 točke.
Slovenski medved je postal svetovni prvak. To je pomenilo, da je bil to tedaj največji medved, kar so ga do tedaj prikazali na svetovnih razstavah. Nemški lovec je bil priznanja vesel, najbrž pa precej razočaran, ker dragocene trofeje ni dobil v posest.
Medved − svetovni prvak Foto: Neža Renko
V Sloveniji so takrat oblasti sprejele odlok o zavarovanju določenih trofej za naravni spomenik in tako tujemu lovcu onemogočile izvoz dragocene trofeje v tujino. Za protiuslugo so mu omogočili še en lov na medveda, nekdanjega prvaka pa lahko občudujemo v Slovenskem lovskem muzeju.
Več o rjavem medvedu pa je mogoče izvedeti na občasni razstavi Ana in Teddy, Medved v Sloveniji v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Na razstavi želimo javnosti celovito predstaviti rjavega medveda ter osvetliti odnos do te naše največje zveri skozi čas.
Razstava Ana in Teddy. Foto: Neža Renko
Večina se nas je samo v najzgodnejših otroških letih srečala z mehkim plišastim medvedkom. Bil je naša najljubša igrača. Imeli smo ga radi in ga tudi skrbno varovali. Največkrat pa je povsem drugače, ko kot odrasli, zreli ljudje zavzemamo stališča o tistem pravem, živem rjavem medvedu, ki nam ga je v Sloveniji uspelo ohraniti.
Razstava Ana in Teddy. Foto: Neža Renko
***
Dr. Romana Erhatič Širnik je muzejska svetnica v Tehniškem muzeju Slovenije
