Nekoč so bila pisma

Na roko napisana pisma je do danes zamenjal preprost pritisk na tipko, ki sporočilo v hipu pošlje na drug konec sveta.

Objavljeno
18. december 2015 17.04
Ajda Kozjek
Ajda Kozjek

Najstarejše ohranjeno pismo, napisano v hieroglifih na glineni plošči, je domnevno staro okoli 4000 let. Skozi stoletja so ljudje za pisanje uporabljali različne podlage in pisala. Prva pisala so bila verjetno oglene palčke, s katerimi so praljudje risali po jamskih stenah. V Mezopotamiji so za pisanje na glinene tablice uporabljali klinasto trstiko, stari Egipčani so za pisanje na papirus uporabljali čopiče, Kitajci pa so za pisalno podlago iznašli papir. Pisalo Grkov in Rimljanov je bil stilus, s katerim so pisali po voščenih tablicah. Na Bližnjem vzhodu so za pisanje na papirus, pergament ali lesene tablice uporabljali kalamus.

V srednjem veku so znali brati in pisati le redki, zato je bilo pisnih sporočil malo. Vladarji, fevdalci in cerkveni dostojanstveniki so za prenos pisnih sporočil uporabljali lastne poklicne sle. Za pisanje se je uveljavilo v črnilo namočeno ptičje pero, s katerim so se začele razvijati nove hitre kurzivne pisave. Najbolj so se uporabljala gosja in labodja peresa ter peresa krokarjev.

Poseben način obveščanja so razvili samostani. Menihi, ki so potovali iz samostana v samostan, so s seboj nosili rotulo, na valjčku zvit pergament, ki ga je pozneje nadomestil papir. Nanj so si zapisovali pomembnejše novice, vseboval pa je tudi rubriko o umrlih bratih. Potovanje meniha sla je lahko trajalo tudi do dve leti, da je v svoj matični samostan prinesel sveže novice.

Poštne linije so sprva služile za potrebe države, od 16. stoletja naprej pa so začeli prenašati tudi zasebno korespondenco. V tem času je čez štajersko in kranjsko ozemlje potekala redna poštna zveza, ki jo je ustanovil in plačeval poljski kralj Sigismund II. Prenašali so tudi pisma zasebnikov, in to po enotni tarifi šest krajcarjev za eno papirno polo ali pismo do teže enega lota (približno 17,6 grama).

Rdeči poštni nabiralnik iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Foto: Nada Žgank in Domen Pal

Zbiralci obdobje pred uvedbo poštne znamke imenujejo predfilatelistično obdobje, pisemske pošiljke iz tega časa pa predfilatelistična pisma. Za filateliste so tako pomembna kot tista z nalepljenimi znamkami. Besedo filatelija je prvi predlagal Francoz Georges Herpin leta 1864 in izvira iz grških besed philos (prijatelj) in ateles (pristojbine prosto), kar bi lahko poenostavljeno razložili kot ljubezen do poštnih znamk.

Nekdaj po pošti odposlano pismo ni imelo ovojnice. List je bilo treba zložiti in ga na spoju opremiti s pečatom, odtisom v vosku, ki ga je odtrgal šele končni prejemnik. Pečat je bil dokaz naslovniku, da je pismo prispelo nedotaknjeno. Sredi 19. stoletja so začeli uporabljati pisemske ovitke iz papirja, dotlej pa so naslove pisali kar na zunanjo stran pisem.

Prva znamka, ki je izšla v avstrijskem cesarstvu in je veljala tudi za naše ozemlje, je izšla leta 1850. Uvedbi poštne znamke je sledila uporaba poštnega nabiralnika. Leta 1869 je avstrijska pošta izdala prvo dopisnico na svetu, dve leti pozneje pa smo z odlokom o dvojezičnosti v poštnem poslovanju v Avstro-Ogrski monarhiji dobili prvo dopisnico v slovenskem jeziku. Na začetku 19. stoletja so se uveljavile tiskane voščilnice (novoletne, božične ipd.), ki pa so jih izročali osebno, in ne po pošti.

Druga polovica 19. stoletja je prinesla v poštnem poslovanju nekatere novosti, kot so denarne nakaznice, ekspresna pisma, dopisnice z natisnjeno znamko, razglednice. Zlata doba razglednic je trajala od preloma stoletij do konca prve svetovne vojne, ko je skoraj vsak manjši slovenski kraj dobil svojo razglednico.

V zadnjih letih raje kot pismo ali razglednico pošiljamo SMS ali e-poštno sporočilo. Mogoče pa je prav praznični čas priložnost, da v roke spet vzamemo pisemski papir in pero.

***

Ajda Kozjek je kustodinja v Muzeju pošte in telekomunikacij, ki je enota Tehniškega muzeja Slovenije.