Tiskane izdaje
Zamisel o odprtju jamskega muzeja v Postojni, ki se je v 30. letih 20. stoletja delno uresničila z ustanovitvijo italijanskega speleološkega inštituta, se je porodila že leta 1904. Ponovno je oživela po končani drugi svetovni vojni, ko se je leta 1947 po dvajsetih letih življenja v tujini domov vrnil slikar Leo Vilhar.
Muzej, ki spada med starejše na Primorskem, je vse do leta 1974 − takrat so Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Skupščina občine Postojna, Kulturna skupnost Postojna in podjetje THO Postojnska jama sprejeli dogovor o ustanovitvi Kraške muzejske zbirke pri Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU (IZRK) v Postojni − v sicer iz leta v leto skromnejših razmerah deloval samostojno.
Leta 1990 je Občina Postojna ponovno ustanovila samostojni Notranjski muzej. Do leta 1988, ko so v prostorih dvorca na Titovem trgu − tam sta imela svoj sedež IZRK in muzej − odkrili sivo hišno gobo, je imel muzej tam tudi svoje razstavne prostore. Potem pa nič več. Leta 1995, po preselitvi na Ljubljansko cesto 10, kjer je muzej sobival z Glasbeno šolo Postojna in Postojnsko godbo 1808, so se zelo zmanjšali tudi delovni in depojski prostori. Decembra 2010 je Občina Postojna kot samostojni javni zavod ponovno ukinila Notranjski muzej in ga kot eno od organizacijskih enot pripojila Zavodu Znanje Postojna. Takratno občinsko vodstvo je svojo potezo utemeljilo kot »racionalizacijo v kriznih časih«, pripojitev, ki ni bila nepričakovana, pa je pripravilo brez sodelovanja muzeja.
Leta 2007, ko je muzej praznoval šest desetletij delovanja, smo se sodelavci odločili, da delo več generacij postojnskih muzealcev predstavimo v zborniku, preprosto naslovljenem Šestdeset let. Poskušali smo sestaviti nekakšno inventuro dela naših predhodnikov in nas samih, predstaviti tisto, kar smo vsi skupaj in vsak posebej vložili v naš muzej, poskušali vsem, ki so publikacijo prebrali, približati prehojeno pot naše ustanove, njen razvoj in preobrazbe ter delo, ki ga z veliko mero predanosti opravljamo vsi zaposleni.
Dela kamnitih nagrobnikov z vrezano podobo in okrasom, 6.−4. stol. pr. n. št., Parti pri Stari Sušici, slučajni najdbi, 1957 in 2011. Foto: Matjaž Prešeren
Takratni v. d. direktorja Dejan Vončina je v uvodniku napovedal, da bo v prenovljeni stavbi na Kolodvorski cesti 3 v Postojni »s postavitvijo dinamične in komunikativne razstave muzej končno zaživel v polnem sijaju«. Ob šestdesetem jubileju smo namreč postojnski muzealci kot temeljno nalogo oziroma željo izpostavili čimprejšnjo preselitev v nove prostore in postavitev stalne razstave, saj ta velja za legitimacijo vsakega muzeja. Lastništvo stavbe na Kolodvorski cesti je Vlada Republike Slovenije leta 2005 za dejavnost muzeja prenesla na Občino Postojna. Zadnja je, tudi s pridobitvijo evropskih sredstev, omogočila njeno prenovo.
Obnova stavbe se je sicer nekoliko zavlekla in se končala leta 2010. 20. maja 2011 so se ob odprtju prve razstave v novih prostorih, to je bila občasna razstava Spomin je doma v muzeju, široko odprla tudi vrata muzeja. Ta dan bo v analih muzeja zapisan kot eden pomembnejših. Muzej je po dolgih letih zaživel v prenovljeni stavbi z ustreznimi razstavnimi, depojskimi in delovnimi prostori, ki omogoča za muzejsko stroko predpisano delovanje.
Drsalka, Petelinje, okoli 1970. Foto: Matjaž Prešeren
Na podlagi del, opravljenih v zadnjih desetletjih, in množice zbranega gradiva smo začeli pripravljati scenarij nove stalne razstave, ki bi predstavljala življenje Notranjske v preteklosti in fenomen krasa. Razstavo KRAS, »Muzej krasa«, ki je intenzivneje nastajala v letih 2013 in 2014 in poskuša to posebno slovensko pokrajino predstaviti v vsej njeni edinstvenosti in razsežnostih, smo v muzeju odprli 26. februarja 2015.
Sedemdesetletno delo v muzeju in za muzej se zrcali v številnih, tudi interdisciplinarnih raziskavah, zbiranju in strokovni obdelavi gradiva, skrbi za ohranjenost predmetov, bogati razstavni in tudi izdajateljski dejavnosti ter raznovrstni ponudbi, namenjeni različnim generacijam obiskovalcev. Prirejamo strokovna predavanja in projekcije filmov, občasno strokovna srečanja in okrogle mize, skrbimo pa tudi za vodenje posebnih skupin in posameznikov po stalni in občasnih razstavah.
Vsi oddelki so tesno povezani z različnimi lokalnimi društvi, skupinami, zavodi in podjetji v okolju, v katerem muzej deluje. Sodelovanje z njimi se zrcali v izvedbi različnih skupnih projektov oziroma dogodkov. V sodelovanju z lokalnimi mediji javnost sproti obveščamo o posameznih dogodkih, ki jih muzej pripravlja, oziroma o vsebinah, vezanih na dogajanje v naši okolici v preteklosti. V ozadju te raznovrstne dejavnosti in rezultatov stojimo vsi zaposleni.
Pisalni stroj Erika, model S, pred 1945; iz zbirke pisatelja in zdravnika Lojza Kraigherja. Foto: Matjaž Prešeren
Naša želja in cilj sta jasna − čim širšemu krogu obiskovalcev omogočiti dostop do vsebin, s katerimi se ukvarjamo, in do zbirk, za katere skrbimo. Danes je muzej s svojimi šestimi oddelki − arheološkim, biološkim, etnološkim, konservatorsko-restavratorskim, pedagoškim in zgodovinskim −, čeprav brez vodje, tudi pooblaščeni muzej. To pomeni, da je vpisan v razvid in da je država muzej − kot edini muzej na Notranjskem − pooblastila, da opravlja pomembne in odgovorne naloge ohranjanja kulturne in naravne dediščine, pomembne za prepoznavnost preteklosti, sedanjosti in prihodnosti slovenskega naroda. Svoje naloge izvaja na območju šestih notranjskih občin.
Z razstavo Muzej je Vaš, ki bo odprta do 18. maja 2018, in istoimensko publikacijo postojnski muzealci zaznamujemo sedem desetletij delovanja. Obiskovalca želita skozi zgodbe sedemdeset premišljeno izbranih predmetov, ki kažejo na raznovrstnost in svojo razporejenost v notranjskem prostoru, spomniti na dosedanjo prehojeno pot muzeja. Zbiralna politika muzeja v vsem omenjenem obdobju je pretežno sledila poreklu predmetov oziroma njihovi povezavi z Notranjsko.
Bukov kozliček (Morimus funereus) iz Lipice, 2008. Foto: Slavko Polak
Zaradi njihovega pomena in povednosti je odgovornost nas, ki zanje skrbimo, toliko večja. Ponosni smo na številne zbirke oziroma posamezne predmete, ki jih danes muzej hrani. Odločili smo se, da bomo v publikaciji in na razstavi predstavili raznovrstno gradivo z različnih muzejskih področij, ki smo ga skupaj z našimi predhodniki zbrali od ustanovitve do danes.
Nekatere predmete so si obiskovalci lahko nekoč že ogledali na občasnih razstavah, redki so predstavljeni na stalni razstavi, večina je shranjenih v muzejskih depojih. Ko namreč »ohranjene predmete iz preteklosti ponovno odkrijemo, postanejo spet del našega življenja. Pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki so živeli v istem prostoru, a v drugem času.« Pripovedujejo zgodbe o naših pridnih in ustvarjalnih prednikih, ki smo jih muzealci zapisali na podlagi tistega, kar smo našli v virih ali izvedeli pri informatorjih.
***
Alenka Čuk, muzejska svetovalka v Notranjskem muzeju Postojna.
Kabinet čudes na Delo.si
Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.
Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.
V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic, Muzej novejše zgodovine Celje in Notranjski muzej Postojna.
Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.