Kabinet čudes: »Vse res, vse narobe«

O skrinjah in skrinjicah iz muzejskih zbirk.

Objavljeno
09. maj 2016 11.35
Bojana Rogelj Škafar
Bojana Rogelj Škafar

Skrinje spremljajo človeka vse od staroegipčanske kulture naprej. V skrinjah − sarkofagih so našle poslednje bivališče mumije faraonov in odličnežev tedanje družbe, z vsebino v posebnih skrinjah, ki je obsegala vse potrebno za življenje v onostranstvu, so jih počastili in zanje poskrbeli njihovi nasledniki.

Brez skrinj, predvsem žitnih ali namenjenih shranjevanju pokojnikov, ni šlo v antiki, pa tudi v evropskem srednjem veku ne. V novem veku so skrinje uporabljali za shranjevanje žita, oblek, orodja, orožja in dragocenosti v cerkvenem, plemiškem, meščanskem in kmečkem okolju.

Od konca 17. stoletja se začne na slovenskem etničnem ozemlju razvoj skrinje kot najizrazitejše sestavine bivalne kulture večinskega prebivalstva, ki doživi razcvet v 19. stoletju. To je tudi obdobje razvoja likovne umetnosti zlasti na premožnejših kmetijah, ki nastaja kot plod samouške dejavnosti ali po naročilu premožnejših.

V tem času nastaja likovno izrazita oprema bivalnih notranjščin in v tem okviru poslikano pohištvo, žličniki, sklede in slike na steklu. Ženitovanjska skrinja postane najbolj reprezentativna sestavina kmečkega vsakdanjika in praznika.

V vsakdanjem življenju služi za shranjevanje, v simbolnem smislu je predmet, ki spremlja nevesto pri njenem prehodu iz samskega v zakonski stan. Je tista sestavina inventarja bivalne kulture, pri kateri zaradi njenega naglašenega simbolnega pomena lahko sledimo razvoju izrazitih likovnih prvin glede na konstrukcijo, motiviko, tehniko, slog krašenja in regionalni izvor.

Za izrazito likovno naglašene skrinje velja, da niso odigrale simbolne vloge le v kmečkem okolju, ampak so si jih kot simbole naroda in narodne identitete začeli vsaj od zadnje tretjine 19. stoletja prisvajati meščani in trški mogotci. S ponašanjem z izbranimi simboli kmetstva, kakršna je bila tudi z živimi barvami poslikana kmečka skrinja, so izpričevali zavedanje o pomenu narodove kulture in zanimanje zanjo.

V sprejemnicah meščanskih domov so v potrditev lastnikovih nazorov svoje mesto dobile skrinje, na katere so postavljali kmečko pečo, pa bahato avbo in sklepanec, torej izbrane sestavine praznične noše ali narodnega kostuma.

V tem duhu se je razvil narodni slog, skupek iz kmečke kulture izbranih slikovitih likovnih elementov, ki so postali simboli narodne identitete in kot taki zaželene sestavine arhitekture in notranje opreme domov slovenskega meščanstva vse do začetka 2. svetovne vojne.

Skrinje − plemiškega, meščanskega in kmečkega porekla − so v svoje zbirke radi uvrščali tudi slovenski muzealci. V Slovenskem etnografskem muzeju, osrednjem etnološkem muzeju, jih hranimo kar 187, z zbirkami skrinj, ki vključujejo primerke regionalnih posebnosti, se ponaša večina slovenskih muzejev z etnološkimi zbirkami.

Skrinjica. Les, oljna poslikava, v – 14 cm; d – 25,5 cm; š – 12,5 cm, 1850, inv. št. 2270. Iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Barbara Mučič

Pri tem velja nekaj več napisati o skrinjicah, pomanjšanih sestrah skrinj. In v maju, mesecu ljubezni, ne gre spregledati, da so jih dekletom kot izkaze naklonjenih čustev podarjali njihovi občudovalci. Nato so jih uporabljala za shranjevanje nakita, šivalnega pribora, pisem in drugih drobnarij.

Skrinjice so se k nam razširile iz nemškega prostora, kjer so jih radi kupovali na sejmih. Zlasti priljubljene so bile skrinjice s poslikanimi pari v nišah. Po ugotovitvah nemških raziskovalcev jih imamo lahko za naslednice srednjeveških in renesančnih ljubezenskih skrinjic, ki so jih uporabljali za shranjevanje malih dragocenosti.

V 18. stoletju so skrinjice večinoma le rezljali, po vzoru skrinj za obleko pa so jih v 19. stoletju poslikavali s cvetličnimi motivi. Pri majhnih skrinjicah se tako cvetlični okras samo ponovi in poenostavi. Naslikano cvetlično okrasje na uvoženih in domačih izdelkih se razlikuje. Na domačih so cvetovi vrtnice, nageljna in rozetni cvetki, na tujih pa stilizirani, komaj spoznavni tulipanovi cvetovi, patronirane raznobarvne rozete ali modri in beli rozetni in zvončasti cvetovi. Uporaba, splošna uveljavljenost dekorja in precejšnja raznolikost navajajo k domnevi, da so jih izdelovali za darila.

Notranja stran pokrova skrinjice inv. št. 16131. Foto: Barbara Mučič

V zbirki skrinjic in obodnih škatel, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, ima posebno mesto z oljnimi barvami poslikana skrinjica s podobo sv. Helene in letnico 1848 na sprednji stranici.

Na notranji strani pokrova so naslikana štiri srca, v zgornjem levem robu je napis s črnilom: »12. X. 1916 vse res / 12. X. vse narobe«. In očitno je, da se je lastnici skrinjice pripetilo nekaj, kar je morala z datumom zabeležiti na tistem delu, ki je pogledu od zunaj skrit.

Skrinjica. Les, oljna poslikava, v – 12 cm; d – 23,5 cm; š – 13,5 cm, 1848, inv. št. 16131. Iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Barbara Mučič

Skrinje danes poznamo v mnogoterih oblikah − najbližje so nam zamrzovalne, glasbene, pa skrinjice za shranjevanje drobnih predmetov.

A tudi slikovite »kmečke lepotice« še vedno vzbujajo zanimanje tako obiskovalcev v muzejih kot tudi posameznikov, ki si restavrirane, podedovane po prednikih, kupljene na bolšjaku ali v starinarnici, postavijo na vidno mesto v svojem domu. Je to nostalgija po vsem minulem, spomin, simbol domačega in še vedno/spet narodnega?

Dr. Bojana Rogelj Škafar, muzejska svétnica, kustosinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov, Slovenski etnografski muzej