Kabinet čudes: Orožje ali svetinja?

Tanki T-55 iz pivške vojašnice so bili prvi, ki so ob začetku vojne za Slovenijo zapeljali proti mejnim prehodom.

Objavljeno
25. januar 2016 12.43
Janko Boštjančič
Janko Boštjančič

Veliko muzejskih eksponatov nosi kakšno posebno zgodbo. V začetku letošnjega leta, v katerem praznujemo 25-letnico samostojne slovenske države in vojne za obrambo njene samostojnosti, je prav, da obudimo eno od njih. V zbirki Parka vojaške zgodovine je namreč tudi tank T-55, ki je pripadal tankovski enoti Jugoslovanske ljudske armade, ki je leta 1991 domovala v nekdanjih pivških vojašnicah, prav tam, kjer danes stoji Park kot osrednji vojaško-zgodovinski muzejski kompleks.

Tank T-55 so sovjetski inženirji razvili po koncu druge svetovne vojne kot srednji bojni tank. Nadomestil naj bi v vojni preizkušeni T-34 in z uporabo bogatih bojnih izkušenj naj bi dobili novo, izpopolnjeno tankovsko konstrukcijo. Prvi prototip novega tanka je bil izdelan marca 1945 in je nosil oznako T-54, množična proizvodnja pa je stekla leta 1947. V naslednjih letih je doživel številne posodobitve, velika posodobitev leta 1958 pa je privedla do povsem novega tanka, poimenovanega T-55.

Novi tank je imel v primerjavi s svojim predhodnikom debelejšo kupolo in močnejši motor, zaradi strahu pred jedrsko vojno pa je bil zelo pomemben tudi sistem za RBK (radiološko-biološko-kemično) zaščito, ki je bil vgrajen v vozilo. S 100-milimetrskim topom je tank T-55 predstavljal strah vzbujajočega nasprotnika pri zahodnih armadah in je eden od simbolov hladne vojne. Postal je glavni bojni tank sovjetske armade, držav Varšavskega pakta in tudi nekaterih drugih držav, med njimi tudi Jugoslavije. Zadnja je kupila prvih 90 tankov T-54A že leta 1961 in v naslednjih letih nadaljevala nakup čedalje sodobnejših različic tako v Sovjetski zvezi kot pozneje na Poljskem in Češkoslovaškem.

Vojna za Slovenijo

JLA je kupovala tako osnovni tank kot razne izvedenke in je imela ob razpadu države kar 1900 tankov T-55 v vseh različicah. V Sloveniji so bili ti tanki razporejeni v oklepne bataljone 228. motorizirane brigade v Pivki in Postojni, 13. proletarske motorizirane brigade v Ilirski Bistrici, 195. motorizirane brigade v Mariboru in 1. oklepne brigade na Vrhniki.

Tank T-55 v uporabi JLA. Foto: Arhiv Vojaškega muzeja Slovenske vojske

Potemtakem se ne smemo čuditi, da so v vojni leta 1991 ti tanki odigrali pomembno vlogo. JLA jim je namenila vlogo zasedbe mejnih prehodov, in sicer severne Primorske (iz Pivke), južne Primorske (iz Ilirske Bistrice), Šentilja (iz Maribora) in Gornje Radgone (iz 32. mehanizirane brigade v Varaždinu).

Iz pivške vojašnice so tanki zapeljali na ceste prvi, že 26. junija dopoldne, ko se je Slovenija pripravljala na večerno slovesnost na Trgu republike, in s tem začeli agresijo na pravkar osamosvojeno državo. Tankovska enota se je napotila proti Postojni, nato zavila proti Hruševju, zatem pa ne čez Rebernice, kot bi pričakovali, ampak čez Bukovje za Nanosom v dolino Bele skozi Sanabor proti Vrhpolju in Vipavi, kjer je enota prenočila v vojašnici.

Naslednji dan, 27. junija, je zasedla mejna prehoda Rožna dolina in Vrtojba. A le za en dan, saj je bil mejni prehod Rožna dolina osvobojen že 28. junija zvečer, mejni prehod Vrtojba pa naslednje popoldne. Pri tem je Teritorialna obramba zasegla skupaj deset tankov T-55 in že 30. junija ustanovila tankovsko četo 6. pokrajinskega štaba TO, poimenovano »Toni-55«.

Tank T-55 na razstavi Pot v samostojnost v novem paviljonu Parka vojaške zgodovine. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine

Zajetje tankov in ustanovitev prve tankovske čete je imelo velikanski simbolični, pa tudi praktični operativni pomen, saj takrat nihče ni mogel predvidevati, kako se bo vojna razvijala naprej. Tanke so takoj označili z rdečimi trakovi in oznakami Teritorialne obrambe, da ne bi postali žrtev prijateljskega ognja. Eden od tankov je bil 2. julija uničen ob topniškem obstreljevanju iz vojašnice v Ajševici, ostali pa so srečno dočakali konec vojne, brez novih spopadov.

V naslednjih letih so ti pivški tanki doživljali različno usodo, a enega je odgovornim uspelo ohraniti in tako danes kot najtežja »relikvija« osamosvojitvene vojne v Parku vojaške zgodovine pripoveduje zgodbo o dogajanju pred četrt stoletja.

***

Mag. Janko Boštjančič je vodja projekta Park vojaške zgodovine Pivka.