Tiskane izdaje
Med slovenskimi partizani, ki so 9. maja 1945 vkorakali v Ljubljano, so bili tudi partizanski tankisti s svojimi tanki. Na prvem je bila izobešena zastava, ki jo lahko opazimo na številnih fotografijah osvoboditve Ljubljane. Zastava 1. tankovskega odreda Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, danes ni le eden redkih ohranjenih predmetov te enote in člen v verigi zgodovinskega razvoja slovenske zastave, ampak tudi oprijemljiv spomin mnogim, ki so se tistega majskega dne odpravili na ulice glavnega mesta.
Zastave so gotovo eden najpomembnejših in prepoznavnih simbolov držav in narodov. Pomembno mesto v njihovem razvoju zasedajo zlasti vojaške zastave in prapori. Zastave posameznih vojaških enot, praviloma polkov, so postale običajne med 16. in 18. stoletjem. Sprva so med bitko označevale položaj poveljujočega in zbirališče njegovih vojakov, zato je lahko izguba zastave med bitko vplivala celo na njen izid. Z razvojem in spremembo načina vojskovanja pa so zastave postale predvsem simbol enote in povezanosti njenih pripadnikov.
Tankovski odred Glavnega štaba NOV in PO Slovenije je bil ustanovljen po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko so partizani zasegli večje število italijanskih oklepnih vozil. Ob nastanku je imel odred okoli 30 tankov, 15 oklepnikov ter nekaj oklepljenih in navadnih tovornjakov. Njegovo moštvo so sestavljali predvsem borci XIV. in XV. divizije ter italijanska major in podčastnik, ki sta se se odločila pridružiti partizanom. Posamezni tanki so sodelovali že v bojih jeseni 1943. Pomanjkanje kadra in goriva ter bližajoča se nemška ofenziva, v kateri so partizani izgubili okoli dve tretjini zaplenjene tehnike, sta delovanje te enote začasno ustavila. V tem obdobju je del moštva odšel na tečaj v Italijo in pozneje skupaj z drugimi skupinami vstopil v novoustanovljeno »prekomorsko« 1. tankovsko brigado.
Odred je bil ponovno formiran junija 1944 v vasi Otovec pri Črnomlju. Številčno stanje njegovih tehničnih sredstev in pripadnikov se je spreminjalo. Nove posadke so se izšolale na tankovskih tečajih v Beli krajini, znova pa je bilo usposobljenih nekaj tankov, ki jih, skrite pred jesensko ofenzivo, okupatorju ni uspelo odkriti. Odred je dobil tudi svojo zastavo. Slovensko trobojnico z rdečo zvezdo in napisom »Prvi tankovski odred«, deloma izdelano iz svile padal, s katerimi so zavezniki oskrbovali partizane, je avgusta 1944 sešila Mara Štritof. Že ob svojem prihodu v muzej je bila zastava precej poškodovana, srednje, sprva modro polje pa tako obledelo, da je v inventarni knjigi opisana kot jugoslovanska trobojnica.
Do konca vojne je 1. tankovski odred (od decembra 1944 kot četa dodeljen VII. korpusu) sodeloval v več bojih na Dolenjskem, kjer je izgubil tudi nekaj tankov. V zadnjih dneh je bil premeščen na Turjak, kjer se je v noči na 9. maj 1945 čez Škofljico odpravil v Ljubljano. Skupaj z drugimi enotami je pozneje tega dne slovesno pripeljal v mesto, kjer so partizanski tanki vzbudili še posebno pozornost. Verjetno je tudi to pripomoglo k temu, da se je naša zastava znašla na nekaj fotografijah prihoda partizanov v Ljubljano, te pa ji dodajo svojevrsten kontekst in poudarijo vpetost predmeta v tedanji čas.
***
Marko Ličina je kustos in vodja depoja Muzeja novejše zgodovine Slovenije
