Tiskane izdaje
Rdeči, škrlatni, rožnati ali beli šipkovi cvetovi, ki sijejo v poletni zelenini, vedno v človeku vzbudijo prijetne občutke, optimizem in voljo do življenja. Čeprav morda nekoliko manj bahavi kot njihovi kultivarji − vrtnice, so vseeno čudoviti! Prav naravne vrste šipkov so tiste, iz katerih so žlahtnitelji vzgojili različne sorte vrtnic, ki krasijo naše vrtove.
Ko se šipkovi cvetni popki začnejo večati in se v njih že kaže nekaj rožnate barve, vidimo, da se poletje počasi vendarle prebuja. Kljub temu da gre njihovo cvetenje konec junija v nižjih predelih že počasi h kraju, se v višjih predelih šele prebuja. Njihovo cvetenje lahko tako v naravi spremljamo vse od sredine maja do julija. Čeprav imajo šipki raje sonce, pa so nerazcveteni cvetni popki najlepši tedaj, ko jih obdajajo kapljice dežja. Tedaj v sončnih žarkih, ki so si ponovno utrli pot med oblaki, še posebej zablestijo. Počasi se iz popkov začnejo razpirati cvetovi, ki vse bolj prekrivajo sinjezeleno modrino listov, dokler vse skupaj ne postane en sam rožni grm.
V naravi lahko tako marsikje opazimo skoraj neprehodne cvetoče žive meje. Šipki pogosto rastejo na gozdnem robu ali se posamič pojavljajo na obširnih travnatih površinah. Najprej so povsem nebogljeni, potem pa vedno mogočnejši, dokler niso prav dobro opazni sredi travnatih površin. Pogosto se potem pojavijo v gručah. Na Krasu in v Istri so pogosto prisotni na sončnem delu vrtač, od koder se potem širijo naprej.
Mlad poganjek hitro raste naravnost navzgor, dokler ne pride do svetlobe. Spodnji del je zelo pogosto povsem brez listov. Z bodicami se potem ulovi na kako vejo drevesa, od koder se spet lahko potegne še malo naprej. Ali pa se začne upogibati in se nasloni na drugo grmovje, pri čemer so mu v pomoč kavlji − bodice. Ko mu uspe prerasti nižje grme ali kar samega sebe, se njegov razvoj upočasni in takrat tudi zacveti.
Lokasto rast nadaljujejo tudi poganjki, ki izraščajo iz glavnega. Ker spodnji poganjki izgubljajo svetlobo, postajajo šibkejši in okrepijo se nadrejeni lokasti. Zgoščenost grma na sončnih legah ima pomembno vlogo. Gost grm namreč sam sebi dela senco, ohranja več vode pod seboj in s tem kljubuje sončni pripeki na odprtih površinah. Prav tako zavira rast drugih rastlin pod seboj. Matični rastlini se pogosto pridružijo še mlajši grmi šipkov. Osamljeni grmiči morajo imeti tudi dovolj moči, da kljubujejo burji. Včasih se dajo vetru upogniti v smer stalnega pihanja.
Šipke pogosto vidimo na gozdnem robu, kjer se pojavljajo v gručah. Foto: Arhiv Botaničnega vrta
Poleti in pozno jeseni so šipki prav tako zanimivi, čeprav večinoma že izgubijo listje in se na njih bohoti le množica plodov. Plodovi, ki so najprej zelenkasti in potem rahlo rdeče obarvani, z vsakim dnem dobivajo več rdečine, dokler popolnoma ne pordečijo ali celo potemnijo. V poznojesenskem soncu še posebej žarijo. Na kraških travnikih in po slovenski Istri zmrzal pritisne kasneje, poleg tega pa kamnita podlaga omogoča, da se tam čez dan akumulira veliko toplote, to dvoje pa omogoča, da šipki zorijo še pozno jeseni.
Kako dolgo ostajajo plodovi na rastlini, je odvisno od toplote, zgodnjih zmrzali in predvsem od druge hrane, ki jo imajo ptiči na razpolago. Šipkovih plodov se ptiči lotijo pozno in tako prav oni poskrbijo, da se šipkova semena raznesejo še ne druga mesta, tudi na opuščene in zapuščene pašne ali košne površine. Če je na kraju stika semena s tlom vsaj nekaj svetlobe, bo tam že naslednjo pomlad vzkalila mlada rastlina.
Ne le živalim, tudi ljudem teknejo šipkovi plodovi. Takoj po prvi zmrzali se plodovi nekoliko omehčajo in takrat so najprimernejši za nabiranje. Posušene lahko nato uporabimo za odličen šipkov čaj, bogat s C-vitaminom, ki bo v zimskih mesecih odgnal prehlad. Izredno okusna in osvežilna pa je seveda tudi marmelada iz plodov.
A pravzaprav niso uporabni le plodovi, ampak tudi cvetovi. Iz cvetnih lističev lahko pripravimo vrtnični žele, vrtnični sirup, ali jih kandiramo v sladkorju. Dišeče pa lahko posušimo za cvetlični potpuri ali rožno vodo. Še posebej je cenjeno dišeče vrtnično olje damaščanske vrtnice (Rosa x damascena), ki je križanec dveh naravno rastočih šipkov R. gallica in R. moschata. Omenjena damaščanska vrtnica pa sicer ni avtohtona v Sloveniji.
Cvetove lahko kandiramo v sladkorju ali pa iz njih pripravimo žele ali sirup. Foto: Arhiv Botaničnega vrta
Od okrog 200 naravnih vrst šipkov jih je pri nas dobra desetina − 22 vrst. Naj naštejemo nekaj najpogostejših, ki jih lahko občudujemo pri nas v naravi.
Galski ali dišeči šipek (R. gallica L.) je že stara kulturna rastlina s številnimi sortami. Bolj pogost je v notranjosti Slovenije, kjer ga najdemo na obrobju gozdov. Običajno je to manjši grm z majhnim številom cvetov. A ko s svojimi precej velikimi in rdečimi cvetovi zacveti, zagotovo nase pritegne pozornost.
Bodičasti šipek (R. pimpinellifolia L.) ima raje bolj apnenčasto in kamnito podlago. Je dokaj pritlikav grmič, saj običajno zraste le do višine pol metra ali malo več. Velikokrat mu uspe najti mesto v skalnih razpokah, od koder se lahko razširi v večje zaplate. Bodičasti šipek rad zaseda nekoliko višje ležeče predele − pogosto ga najdemo celo na kakšni skalni polici. Tam preživi z že zelo malo vode. V jutranji megli se nabere vsaj nekaj kapljic vode, ki se kondenzirajo na listih ali na drobnih bodicah šipka ter po ravnih steblih zdrsijo do korenin. Zato rastlina tam preživi tudi v toplem in vročem poletju. Ko se maja oziroma junija začnejo razpirati beli, zelo veliki cvetovi, so ti zeleni grmiči tako vabljivi, da vedno pritegnejo ne le opraševalce, ampak tudi naključne obiskovalce. Plodovi so rjavkasto črni in okrogli, kar pri šipkih ni ravno pogosto. Prav po tem se vrsta zelo dobro loči od drugih. Ta naravna vrsta je služila vrtnarjem pri vzgoji tako imenovanih škotskih vrtnic.
Kjer v naravi rasteta skupaj kimastoplodni šipek (R. pendulina L.) in bodičasti šipek, lahko najdemo tudi naravne križance. Tudi kimastoplodni šipek raje uspeva na nekoliko višjih predelih. V nižinah pa vrsti najdemo le tam, kjer je hladneje. Kimastoplodni šipek je nekoliko višji, a še vedno spada med manjše grme. Njegovi mladi poganjki so skoraj brez bodic in tudi pri starejših delih rastline so bodice zelo redke. Velikokrat tvori celo prave majhne sestoje ali med škrapljami ustvarja zelene otoke.
Rdečelistni šipek (Rosa glauca Pourr.) je pri nas na Krasu in v slovenski Istri ena izmed pogostih vrst šipkov, najdemo pa ga tudi v notranjosti Slovenije, predvsem na toplejših južnih pobočjih.
Kar nekaj opisanih vrst šipkov lahko občudujete tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Sicer že prehajajo v plodeče stanje. A zagotovo najlepše jih je opazovati v naravi, kjer izžarevajo vso svojo očarljivost.
