Tiskane izdaje
Vzrok za takšno poimenovanje tega drevesa je predvsem njen plod. Po površini in velikosti je res podoben pomaranči. Prav zaradi tega je deležen pozornosti ljudi, ki vsako leto pišejo in kličejo v Botanični vrt ter nas sprašujejo o enem zelo velikem plodu, ki je svetlo rumeno barve in zelo naguban. Še preden dodobra končajo vprašanje, jim že postrežemo s hitrim odgovorom − gre za drevo, imenovano maklura (Maklura pomifera (Raf.) C.K.Schneid.). Ta sadež je res izredno velik, vendar ni užiten ali kako drugače uporaben. Le za dekoracijo nam lahko kar dolgo časa služi. A večino kljub temu zanima, kaj koristnega bi lahko s takšnim velikim plodom počeli ...
Maklura je zelo zanimiva rastlinska vrsta. Gre za srednje velika listopadna drevesa z zelo svetlečimi listi. Doma je ob rekah in dolinah Arkansasa, Oklahome, Texasa in Louisiane. Vrsta je dvodomna, kar pomeni, da so moški in ženski cvetovi na ločenih drevesih. Je vetrocvetka in cveti od maja do junija. Drevo relativno dolgo obdrži liste. Mladi poganjki imajo trne, in to kar močne, zato so mlade poganjke nekoč uporabljali namesto bodeče žice za živinske ograde. Vrsta spada med murvovke (Moraceae) in s pomarančami nima nobene zveze, čeprav jo v Ameriki tako imenujejo. Svoje latinsko ime pa je vrsta dobila po ameriškem geologu Williamu Macluru (1763−1840).
Pridevek pomifera pa pomeni plod. Čeprav govorimo o plodu, je to dejansko soplodje številnih majhnih plodičev, ki se združijo skupaj. Njeno angleško ime oranža pa je zaradi oranžno nadahnjenega lubja, lesa in korenin. Prav tako tudi površina soplodja nekoliko spominja na površino pomaranče. Zanimivo je, da maklura dandanes v naravi nima živalske vrste, ki bi se prehranjevala prav z njenimi plodovi in bi bila tako glavna razširjevalka vrste. Nazadnje se je pred 10.000 leti verjetno z njenimi plodovi prehranjeval gigantski talni lenivec. Tako je v sedanjem času glavni način razširjanja maklure s pomočjo človeka.
Maklura je srednje veliko listopadno drevo z zelo svetlečimi listi. Foto: Jože Bavcon
Les maklure je izredno trd, a hkrati prožen. Prav zaradi tega so Indijanci njen les uporabljali za izdelavo lokov. Kasneje so ga novi ameriški priseljenci uporabljali za izdelavo obodov koles, podpornih stebrov v rudnikih in še za marsikaj drugega. Nadzirali so predele, kjer so ta drevesa rasla prav zaradi uporabnosti lesa. Čeprav lahko sok skorje in plodov draži kožo, pa je znana uporaba maklure tudi v tradicionalni medicini, tako za očesno infuzijo kot tudi za zdravljenje raka. Iz plodov so izolirali izoflavon pomiferin in začeli testirati njegovo antioksidativno sposobnost. V plodovih so našli tudi proteolitične encime.
Mladi poganjki imajo trne, in to kar močne, zato so mlade poganjke nekoč uporabljali namesto bodeče žice za živinske ograde. Foto: Jože Bavcon
Zaradi lepega habitusa rastline in zanimivih plodov je maklura postala zanimiva tudi za javne zasaditve. Kot parkovno drevo so ga začeli saditi precej pozno, v Ameriki, njeni domovini, šele okrog 1810. Danes pa lahko rečemo, da je že precej popularna vrsta. Maklura je ponekod tudi že invazivna vrsta, zato nikakor ni primerno, da bi vrsto kar tako sadili v naravo. Tudi v slovenskih mestih je marsikje prisotna in za zdaj še ne kaže znakov invazivnosti. A kljub temu previdnost ni odveč, saj je lahko vrsta, ki se je nekje že izkazala za invazivno, vedno potencialno nevarna.
Dovoljeno jo je saditi v mestne nasade. Vendar ne tam, kjer so parkirišča ali pločniki, saj lahko tako veliki in težki plodovi poškodujejo avtomobilsko pločevino ali pešce. V parkih, kjer pa je prostora dovolj, se je tovrstnim nezgodam možno izogniti in tam se lahko drevo razbohoti v vsej svoji lepoti. Jeseni so zagotovo pod drevesom lep okras njeni plodovi. Tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani nas maklura vsako leto v jesenskem času obdari s plodovi, poleti pa obiskovalcem nudi prijetno senco v vročih dnevih.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
