Tiskane izdaje
V podrasti naših bukovih gozdov se spomladi pojavijo modre preproge spomladanske torilnice (Omphalodes verna). Ko dnevi že postajajo nekoliko toplejši in do gozdnih tal pride še vedno dovolj svetlobe, iz korenike v tleh poženejo srčasto-eliptični listi s srhkimi dlačicami. Med listi nato požene stebelce, na katerem so nanizani drobni cvetovi intenzivno modre barve. Posamezne primerke včasih med drugim spomladanskim rastlinjem kar nekako spregledamo, a ko več rastlinic sestavi preprogo, so gozdna tla kot modro nebo.
Precej podobne spomladanski torilnici so spominčice. Poleg nam najbolj znane njivske spominčice (Myosotis arvensis Rchb.) jih v Sloveniji raste še devet vrst. Že njihovo ime pove, da so povezane s spominom. Simbolizirajo namreč spomin na tiste, ki jih imamo radi, resnično ljubezen, naklonjenost med dvema osebama ... S svojimi sinje modrimi drobnimi cvetovi krasijo obronke gozdov, trate, opustele njive, pripotja. Imajo podobno lastnost kot različne plevelne vrste, zelo rade se namreč same širijo s pritlikami in semeni. Zelo rade uspevajo že v rahli senci in v nekoliko večji vlagi.
Spomladanska torilnica. Foto: Blanka Ravnjak, Jože Bavcon
Nekoč, ko pri nas še ni bilo cvetličarn za vsakim vogalom, so bili na vasi v hišah vedno šopki cvetja, nabranega v naravi. V spomladanskem času so tako spominčice krasile marsikatero mizo. Navadno so v globok krožnik, kar tistega za juho, položili šop spominčic tako, da so bili v središču krožnika konci odtrganih pecljev spominčic, preko oboda pa so skoraj za tretjino do polovico dolžine gledale odtrgane spominčice. Rastline so razporedili žarkasto tako, da se krožnik ni več videl. Na sredo krožnika so nanje nato postavili lep ploščat prodnik in rastline zalili z vodo do višine notranjega globljega dela. Še isti ali pa naslednji dan so se rastline, ki so prej ležale na krožniku, dvignile. Nastal je najlepši živi šopek, ki se je sam oblikoval.
Živi šopek spominčic. Foto: Blanka Ravnjak, Jože Bavcon
Poleg spominčic pomladansko modrino sestavljajo še pljučniki. Med najbolj intenzivno modrimi je dacijski pljučnik (Pulmonaria dacica Simonk.). Izmed vseh vrst pljučnikov je ta v Sloveniji med najredkejšimi. Raste le redko v subpanonskem svetu − najdemo ga v Krakovskem gozdu in pri Ljutomeru. Vedno uspeva v poplavnih dobovih gozdovih. Razrašča se s pritlikami in prav zato se večinoma pojavlja v celih zaplatah. Njegovi listi so manjši, zeleni in gostejši od listov navadnega pljučnika (P. officinalis L.). Slednji je zelo pogost in ga najlažje prepoznamo po srčasto oblikovanih pritličnih listih, na katerih so blede lise. Lisasti listi spominjajo na bolna pljuča, zato so verjeli, da je rastlina zaradi svojega videza uporabna za zdravljenje pljučnih bolezni. Od tod tudi njeno ime.
Navadni pljučnik v prebujajočem se stanju. Foto: Blanka Ravnjak, Jože Bavcon
Ob zgodnji pomladanski toploti se izpod listja na sončnih mestih prav previdno pokažejo rdeče vijolični drobni cvetovi navadnega pljučnika. Skrivajo se med precej puhastimi listi. Navadni pljučnik najraje raste na toplih bregovih, obronkih, med grmi, tam, kjer imajo tla več humusa in kjer so rastline ob dnu grmov prekrite z listjem. Ko je toplote več in ko pljučniki zacvetijo, se njihova barva spremeni in postanejo modri. Poleg omenjenih dveh vrst pljučnikov raste v Sloveniji še pet vrst. Vsi pljučniki so precej dobre pokrovne rastline, tudi po odcvetu s svojimi listi prav lepo prekrijejo površino in so še vedno čudovit okras v vrtu. Za dobro uspevanje jim moramo zagotoviti razmeroma vlažno in s humusom bogato zemljo. Čeprav zdržijo rastline veliko vlage, pa voda kljub vsemu ne sme zastajati.
Spominčice. Foto: Blanka Ravnjak, Jože Bavcon
V teh pomladnih dneh lahko obiskovalci ljubke modre otočke spominčic občudujejo tudi na tratah v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Prav tako lahko občudujejo globoko modrino spomladanske torilnice in mehkobo pljučnikov.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
