Tiskane izdaje
Suh kot poper, črn kot poper ... Kar nekaj rekov je poveznih s to nepogrešljivo začimbnico – črnim poprom (Piper nigrum). Pa vendar ni samo ta vrsta popra uporabna. Tudi njen sorodnik Piper auritum je v nekaterih tropskih deželah nepogrešljiv.
Poprovec (Piper nigrum) je plezalka, ki izvira iz tropskih predelov Indije in Šrilanke. Zraste tja do višine štirih metrov. Ima nasprotne, zimzelene, ovalne, usnjate, temno zelene liste z izrazito žilno strukturo, ki je vidna tudi na zgornji strani lista. Poleti naredi majhne belo-zelene cvetove v klaskih. Plodovi so temno rdeče barve in dozorijo šele naslednje poletje. Tako kot za številne druge tropske rastline tudi za poprovec velja, da so meje njegovega naravnega pojavljanja zabrisane, saj ga plantažno gojijo v različnih tropskih predelih sveta. Ponekod ga gojijo skoraj podobno kot fižol, na kolih, drugod pa ga preprosto pustijo, da se vzpenja po drevesih. Saj prav dobro raste in plodí tudi v senci dreves. Že od nekdaj je poper veljal za zelo cenjeno začimbo. Atila je za poper menjal celo rimske ujetnike. V srednjem veku so poper plačevali z zlatom, in to kar v razmerju ena proti ena. Odkritje poti okoli Afrike do Indije je pomenilo večje trgovanje z Indijo. S tem je poper postal tržno zelo pomemben.
Čeprav v kuhinji velikokrat uporabljamo črni in beli poper, pri tem ne gre za različne rastlinske vrste, ki bi imele različno obarvane plodove. Vse omenjene barvne različice plodov rastejo na isti rastlinski vrsti. Razlika je le v njihovi zrelosti in predelavi.
Črna zrnca nastanejo takrat, ko poberejo še zelene plodove, jih prekuhajo in posušijo. Zelena zrnca so le pobrani nezreli plodovi in nato posušeni. Beli poper pa pridobijo tako, da zrelim plodovom še pred sušenjem odstranijo sredice (včasih s pomočjo namakanja). Beli poper je tako nekoliko blažji. Poleg tega da je poper svetovno znana začimba, je marsikje veljal tudi kot zdravilna rastlina. Uporabljali so ga za pospeševanje prebave, blaženje astme, preprečevanje vročice ali proti zobobolu, pa tudi za blaženje številnih težav prebavnega trakta: diareje in črevesnih krčev.
Plodeči poper. Foto: Botanični vrt
Rod poprovcev pa je zelo številen. Obsega vse tja do tisoč vrst grmovnic, vzpenjalk in manjših dreves, ki rastejo na zelo različnih rastiščih, pa vendar večinoma v tropskih predelih. Po obliki in velikosti je črnemu popru prav nasproten tako imenovani sveti poprovec (Piper auritum Kunth).
Je grm višine okoli 2,5 metra in ima velike, do 50 centimetrov dolge rahlo odlačene ovalne liste. Socvetja so dolge mačice. V zemlji ima rizome, s katerimi se zelo hitro širi, zato je v nekaterih tropskih predelih zunaj svojega naravnega areala postal že invazivna rastlina. Poleg tega je pri njem poznana tudi alelopatija, ki povzroča zaviranje rasti drugih okoliških rastlin. Naravno raste vse od Mehike do Kolumbije. Za uspešno rast mu prijajo tako tropski deževni gozdovi, tropski vlažni gozdovi kot tudi tropski suhi in tropski predmontanski gozdovi.
Piper auritum. Foto: Botanični vrt
Je zelo aromatična rastlina. Okus je tako kompleksen, da ga primerjajo z mešanico okusov evkaliptusa, sasafrasa ... V mehiški prehrani ga uporabljajo pri ribjih jedeh, med jajci za tamales (v liste poprovca zavijejo meso). Iz njega pripravljajo čaj in ga dajejo celo v čokoladne napitke. Običajno uporabljajo sveže liste, saj so suhi preveč krhki in med sušenjem izgubijo precej svojega značilnega okusa. Vendar pa je treba vedeti, da listi vsebujejo eterična olja safrole, za katere so pri živalih ugotovili kancerogenost. Zato je v ZDA in Evropi njegova uporaba prepovedana. Poleg uporabe v kuhi ga v nekaterih tropskih deželah uporabljajo tudi kot repelent proti komarjem. Liste preprosto zmečkajo v dlani in si nato z njimi natrejo kožo ali oblačila. Glede na to, da ga je v tropskih predelih res precej, je tovrsten repelent vedno pri roki.
Obe opisani vrsti poprovcev je možno videti tudi v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
Mag. Blanka Ravnjak je raziskovalka v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
