Tiskane izdaje
Konec marca in začetek aprila postajajo trate v Botaničnem vrtu prav lepo pomladno pisane. Belino zvončkov nadomestijo dvolistna morska čebulica (Scilla bifolia L.), sibirska morska čebulica (Scilla siberica Andr.), španska morska čebulica (S. hispanica Mill.), hionodoksa (Chionodoxa luciliae Boiss.), rumena pasja čebulica (Gagea lutea (L.) Ker-Gawler), podlesna vetrnica (Anemone nemorosa L.), zlatična vetrnica (A. ranunculoides L.), trilistna vetrnica (A. trifolia L.) in navadna polžarka (Isopyrum thalictroides L.), od katerih jih kar nekaj raste tudi pri nas v naravi. Večinoma so značilne za podrast ali pa se pojavljajo na travnatih površinah.
Prav posebna in v Sloveniji zelo redka, raste namreč le na dveh skromnih rastiščih v našem submediteranskem delu, je vrtna vetrnica (Anemone hortensis L.). Značilna je za južnejše predele jadranskega dela naše sosede Hrvaške in druge predele južne Evrope. V notranjosti Slovenije še najbolje uspeva na sončnih legah med apnenčastimi skalami. Tako je v vrtu zasejana na mestu, podobnem naravnim rastiščnim razmeram - na toplem delu skalnjaka, ki predstavlja kraško in submediteransko rastlinstvo. Vrsta potencialno preživi tudi v notranjosti Slovenije. Ko razpre svoje vijolično rdeče, izrazito temno obarvane cvetove, se bomo ob sprehodu po skalnjaku prav gotovo kar nekaj časa zadržali ob njej. Takoj ko se zjutraj pokaže sonce in se nekoliko ogreje, se njeni prej zaprti in komaj rahlo roza nadahnjeni venčni listi začno razpirati s spodnje strani in že omenjena živa barva ter tudi dokaj velik, razpirajoč se cvet, rastlino predstavita v vsej lepoti.
V vrtu rastejo najtemnejše različice te vrste, v naravi, na steni nad Dragonjo, pa vse različice, od popolnoma temnih do povsem svetlih. Tudi tiste najtemnejše na močnejšem sredozemskem soncu pozneje nekoliko obledijo, vendar so pravkar razpirajoče se lahko različnih odtenkov. Toplota jih vzpodbudi tudi k hitrejši rasti, le suša je ponavadi ovira, ki zavira rast. Poleg že omenjenih vetrnic v vrtu na različnih mestih, od rastlinskega sistema do trat, rastejo še apeninske vetrnice v beli in modri barvi (A. apennina L.).
V delu Botaničnega vrt, ki je namenjen gozdni podrasti, raste ena izmed rastlin, povezanih z delovanjem botanikov pri nas. Pod tiso raste na prvi pogled skoraj neopazna, a zanimiva kobulnica, edini predstavnik tega rodu - tevje (Hacquetia epipactis (Scop.) DC.). Tisto, kar pri rastlini daje vtis cveta, je le navidezni cvet - tako imenovani pacvet (psevdantij). V resnici so cvetovi drobni, rumeni, združeni v zelo stisnjen kobul. Večinoma so na obodu le moški cvetovi, torej imajo razvite samo prašnike, notranji pa so dvospolni (imajo prašnike in pestiče). Ogrinjalni zeleni listi so tisti, ki v primeru navideznega cveta igrajo vlogo venčnih listov. Vse skupaj je torej socvetje, saj je skupek mnogih cvetov, ki jih obdajajo še podporni listi. Velikokrat se zgodi, da na plano iz posušene trave najprej pokukajo samo socvetja in šele pozneje se razvijejo svetleči sestavljeni tri do petdelni pecljati listi, ki izraščajo iz plazeče korenike.
Tevje (Hacquetia epipactis) je dobilo ime po Balthazarju Hacquetu (1739 ali 1740-1815), ki je v letih 1766-1773 v Idriji opravljal službo rudniškega zdravnika - kirurga. Od leta 1773 pa do 1787 je v Ljubljani služboval kot profesor za kirurgijo in porodništvo. Bil je strasten naravoslovec, gornik in tudi etnolog ter vsekakor dober opazovalec narave in raziskovalec. Po njem so to, že prej poznano, a drugače imenovano rastlino znanstveno poimenovali šele leta 1830. Njeno ime v čast Hacquetu pa se je ohranilo in obveljalo do današnjih dni. Ob 200-letnici smrti tega polihistorja je Pošta Slovenije v njegovo čast izdala znamko. Vsako leto pa ga spomladi v naših gozdovih slavi njemu v čast poimenovana rastlina.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
Pomladno podobo pisanih trat lahko vidite tudi v Botaničnem vrtu UL, ki je odprt vsak dan od 10. do 17. ure.
