Tiskane izdaje
Kadar govorimo o virih sladkorja večinoma, pomislimo na sladkorno peso, le malokdaj na sladkorni trs (Saccharum officinarum L.). Navadno ga povežemo s proizvodnjo drugega, precej dražjega produkta – ruma.
Sladkorni trs (S. officinarum L.) spada med trave tropskih vlažnih krajev in je od tri do pet metrov visoka rastlina, ki dejansko spominja na naš navadni trs. Bil oziroma steblo je do pet centimetrov debelo in polno. Sočen stržen vsebuje zelo sladek sok. Ta vrsta se je najverjetneje razvila nekje v jugovzhodni Aziji iz divje rastočih vrst, ki pa ne vsebujejo toliko sladkorja.
Aleksander Veliki in njegovi vojščaki so na svojem pohodu v Indijo 327 pr. n. š, naleteli na to rastlino in jo prinesli v Evropo. Do tedaj so v Evropi kot vir sladkorja poznali le čebelji med. Teofrast je trdno sladko snov iz te rastline opisal kot 'sladko sol trsaste rastline'.
Takrat je trsni sladkor služil le kot zdravilo. Arabci so bili tisti, ki so v 7. stoletju našega štetja trs kot kulturno rastlino začeli gojiti v Egiptu. Od tam se je v 8. stoletju razširil v Španijo in Portugalsko. V 15. stoletju je rastlina s priseljenci pripotovala do Madeire in v 16. stol do Amerike. Še vse do Linnejevega časa so sladkor prodajali v lekarnah (tedanjih oficinah), zato mu je leta 1753 dal vrstno ime Saccharum officinarum.
Dandanes je večino sladkorja (80 odstotkov) pridobljenega prav iz sladkornega trsa. Kljub temu, da izvira iz Azije, je njegova največja pridelovalka Brazilija. Goji pa ga tudi večina drugih tropskih držav Amerike in Azije, bodisi za izvoz ali lastne potrebe. Za doseganje maksimalne višine trs porabi od 8 do 22 mesecev (odvisno od klimatskih pogojev).
Nato rastline požanjejo še pred cvetenjem. Iz korenike zopet poženejo nove bili. Po nekaj letih (tri do pet) površine preorjejo in posadijo nove rastline. Te večinoma posadijo s potaknjenci (deli stebla), ki jih zakopljejo v zemljo. Pod optimalnimi pogoji lahko v povprečju pridelajo od 60 do 70 ton trsa na hektar.
Požeti trs pripeljejo do mlinov, kjer ga zmeljejo in iz rastlin ekstrahirajo sladek sok. Tega segrejejo, obdelajo z apnico in žveplovim dioksidom. Čist sok nato zgostijo do sirupa, ga pobelijo in skoncentrirajo ter kristalizirajo. S centrifugiranjem kristale ločijo od melase.
Preprosta stiskalnica za sladkorni trs. Foto: Blanka Ravnjak
Pri proizvodnji sladkorja nastane kar nekaj stranskih produktov. Zeleni ostanki rastline po stisnjenju so hrana za živino, melasa pa se lahko uporabi kot prehranski dodatek (sladilo) ali pri proizvodnji ruma in etanola.
Prav proizvodnja ruma je tista, pri kateri lahko tako rekoč stranski produkt, melaso, predelajo v drag in zelo popularen proizvod. Po najboljšem rumu so najbolj znane karibske države, med njimi še zlasti Kuba. Za proizvodnjo dobrega ruma so namreč najpomembnejši rodovitna zemlja, ki omogoča dobro rast trsa, dobra voda in les sodov, v katerih rum starajo.
Staranje ruma v hrastovih sodih. Foto: Blanka Ravnjak
V proizvodnji melasi dodajo nekaj vode in vse skupaj prepustijo fermentaciji. Sledi destilacija in staranje v hrastovih sodih. Barva enoletnega ruma je prozorna, dlje ko je rum staran, temnejšo barvo in polnejši okus pridobi. Seveda mu zaradi naštetega naraste tudi cena.
Sladkorni trs pa je lahko tudi vir brezalkoholne pijače. V deželah sladkornega trsa njegova stebla stisnejo v preprostih stiskalnicah in iz njega priteče sladek sok, primeren za takojšnjo uporabo. Ponekod na tržnicah prav tako prodajajo razsekana stebla, ki so namenjeni žvečenju in predstavljajo sladko osvežitev.
Sladkorni trs blagodejno učinkuje tudi na zdravje. Vsebuje, denimo, ogljikove hidrate, minerale, kalcij, vitamine A, B in C ... Njegov sok domnevno zdravi aknasto kožo in preprečuje njeno staranje. Prav tako ima rahel diuretični učinek. Poleg naštetega še menda pomaga pri zdravljenju bolezni jeter in celo pri raku prostate in prsi. Skratka, ima vsesplošen dober učinek na človeško telo in njegov imunski sistem.
Sladkorni trs raste v tropski džungli Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, kjer si ga lahko ogledate tudi v zimskem času.
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
