Kabinet čudes: Sokol ali - Sokol

Sokol (slov. Sokol) je od leta 1973 temeljna obleka vseh kozmonavtov, ki sodelujejo v ruskem vesoljskem programu (na prvi sliki jo nosi slovenska primabalerina Mateja Rebolj). Uporablja se v orbitalnem in pristajalnem modulu ruskega vesoljskega plovila Sojuz, torej od izstrelitve do pristanka na vesoljski postaji in posledično ob povratku na Zemljo.

Odkar je Nasa upokojila svoj vesoljski taksi (Space Shuttle), je Roscosmosov Sojuz (slov. »zveza« ali »združitev«), čigar zasnova je z majhnimi spremembami trmasto preživela vse od daljnega leta 1963, postal edino plovilo, ki redno oskrbuje Mednarodno vesoljsko postajo (MVP).

S tem je tudi Sokol začasno postal uniformna oprava, ki si jo že nekaj časa nadevajo vsi - ruski, ameriški, evropski in drugi poklicni raziskovalci zunajzemeljskih območij, v redkih primerih tudi vesoljski turisti. Načrte za obleko je nekaj let nazaj odkupil sorazmerno mladi kitajski vesoljski program.

Leta 2011 so namreč Združene države Amerike Nasi prepovedale vsakršno sodelovanje s kitajskimi državljani, ne le z vesoljsko agencijo CNSA, in Kitajska se je preprosto odločila, da bo za svojo vstopnico v vesolje razvila lastno tehnologijo (večinsko povzeto po ruski) in, jasno, lastno vesoljsko postajo.

Prvi del je bil še istega leta utirjen v Zemljino nizko orbito in nanjo so leteli t.i. taikonavti v kitajskih različicah Sokola, poimenovanih Shenzhou IVA (slov. božansko plovilo). Postaja bo domnevno dokončana okrog leta 2020, kar bo morebiti sovpadlo z upokojitvijo MVP, vendar obstaja še kopica drugih napovedi za to, kako bo potekalo nadaljevanje kontinuirane človekove prisotnosti v orbiti.

Prve različice obleke Sokol segajo tako rekoč do kože Jurija Gagarina. Kljub temu je prvih enajst odprav programa Sojuz posadka nato opravila brez posebnih vesoljskih oblačil oz. skafandrov. Potem se je pri vračanju Sojuza 11 v Zemljino atmosfero nesrečno odprl eden od ventilov, vendar so nadzorniki šele po pristanku opazili, da nobeden od treh kozmonavtov v kapsuli ne kaže znakov življenja. Dobrovolski, Volkov in Pacajev so podlegli naglemu padcu tlaka in kritičnemu pomanjkanju kisika, s tem pa postali do danes edini ljudje, ki so umrli izven Zemljine atmosfere.

Sodobna izvedba obleke, Sokol KV-2, je bila že vključena v prvo razstavo vesoljskih oblek v KSEVT, ravno te dni pa se vrača v stalno postavitev. Tudi to obleko so po meri naredili v ruskem znanstveno-proizvodnem podjetju NPP Zvezda.

Vanjo se vstopi s prsne strani, kjer se v obliki črke V srečata dve zadrgi. Neposredno pod njima se skriva t.i. slepič - spodnja plast za vzdrževanje notranjega tlaka in rezervoar za izločke. Z desne abdominalne strani izhajajo električni kabli, z leve pa dve cevi - prva omogoča kroženje kabinskega zraka skozi obleko, druga v zasilnih primerih dovaja kisik. Za uravnavo tlaka znotraj »napihnjene« obleke, v kakršni negibno sediš vsaj dve uri pred vsakim poletom, kozmonavt uporablja velik moder ventil sredi trupa. Spojni deli snemljivih rokavic in dvižnega vizirja so narejeni iz anodiziranega aluminija. Na desni roki je nameščeno ogledalce, s katerim kozmonavt vidi izven svojega omejenega vidnega polja. Pod vizirjem nosi še posebno kapo z mikrofonom in slušalkami.

Celotna obleka tehta vsega 10 kg, vendar je zaradi notranjih sestavnih delov in pregrevanja precej neuporabna za prosto gibanje na Zemlji. Različica KV-2 je v uporabi že od leta 1980, kar zgolj priča o tem, kako dolgi so intervali v razvoju vesoljske opreme, čeprav od človeštva terja kar največje znanstvene in tehnološke napore. Naj v zvezi s tem za konec povežemo dva zgleda iz slovenskega kulturnega okolja.

Primer 1: Vesoljska sonda Voyager 1, najpomembnejši civilizacijski prodor v vsemirje in prvič tudi prostor onkraj meja našega osončja, neprekinjeno deluje že od leta 1977. Dr. Anton Mavretič, slovenski inženir iz Boldraža pri Metliki, osrednji graditelj za oba Voyagerja ključnega instrumenta PLS (ki je bil dobro leto dni na ogled v KSEVT), se je močno zavedal odgovornosti, ki jo ima znanstvenik-tehnolog do odličnosti in kar največje trajnosti vsakega vesoljskega pripomočka. Pred nekaj dnevi je za svoje življenjsko delo med drugim prejel srebrni red za zasluge Republike Slovenije.

Primer 2: Podobno znameniti so dosežki Sunite Williams, astronavtke slovenskega rodu, ki je obleko Sokol nosila na svoji zadnji vesoljski odpravi leta 2012. Takrat je bila skupaj z Jurijem Malenčenkom in Akijem Hoshidejem (na drugi sliki) del posadke MVP. Malenčenko je v tem času s pomočjo neposredne video povezave pozdravil KSEVT ob njegovi otvoritvi, Sunita pa je podrla nov, še vedno veljaven rekord: kot ženska je preživela največ ur na vesoljskih sprehodih, na tistem najbolj izrednem mejniku za vsakega kozmonavta - ko lahko s svojimi nogami zakorakaš v breztežnost.

***