Tiskane izdaje
V dobrih sto letih od njihove prve uporabe so postali tanki sinonim za oklepna gosenična vozila, ki so precej zaznamovala konflikte 20. stoletja in, na žalost, tudi začetka 21. stoletja. Kljub vsemu pa tanki niso neustavljive železne pošasti, ampak so velikokrat odvisni od drugih vozil, ki so jim v podporo in pomoč. Eden najboljših dokazov za to je družina sovjetskih večnamenskih lahkih oklepnih vlačilcev MT-LB(u).
Osnovni namen vozila, ki so ga začeli načrtovati na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je bila zamenjava zastarelih sovjetskih artilerijskih vlačilcev AT-P. Vendar je bil končni cilj konstruktorjev znamenitega tankovskega biroja v Harkovu bolj ambiciozen. Hoteli so namreč razviti ceneno, univerzalno, dovolj zaščiteno in obenem gibljivo amfibijsko vozilo, katerega podvozje bi bilo mogoče uporabiti in prilagoditi za neštete specializirane podizvedenke, ki bi dopolnjevale sovjetski koncept mobilnosti na bojišču in v zalednih službah. V luči dostopnosti in zanesljivosti vozila so bili tako uporabljeni preizkušeno podvozje »plavajočega« tanka PT-76 ter številne druge, preizkušene komponente, ki so bile že dostopne in so precej poenostavljale logistično verigo Rdeče armade. Razvoj vozila je tako potekal izjemno hitro in brez pretiranih zapletov.
Osnovni model je nosil oznako MT-L, ki pa sta mu bili hitro dodani oklepna zaščita in nova oznaka MT-LB. Dokončna verzija MT-LBu je od predhodnika, ki v dolžino meri 6,45 metra, daljša za slabih 80 centimetrov in ima zaradi tega dodatno nosilno kolo, razlikuje pa se tudi po povišani nadgradnji in kupolici nad transportnim oddelkom. Prav omenjena verzija je postala osnova za številna namenska vozila. Skupaj menda obstaja več kot sto podverzij osnovnega modela, kar nakazuje tako na široko uporabnost kot tudi na odlično osnovno zasnovo vozila.
MT-LBu med letošnjim Festivalom vojaške zgodovine. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine
MT-LB ima dva stalna člana posadke, nameščena v prednjem delu vozila, voznika levo in poveljnika/strelca desno. Za opazovanje imata na voljo prednji vetrobranski okni, ki ju je mogoče v bojnem delovanju zastreti z jeklenimi pokrovi. Vidljivost v tem primeru zagotavljajo opazovalni periskopi in bočna okenca. Za članoma posadke sta nameščena motor s prenosi ter manjši koridor, ki posadko povezuje z izkrcnim delom, kjer je (odvisno od verzije) lahko nameščenih ali do 11 popolnoma opremljenih vojakov ali do 2,5 tone tovora.
Da ima vozilo korenine v artilerijskem vlačilcu, nakazuje zmogljivost vleke dodatnega tovora, težkega do 6,5 tone. Pehota lahko v vozilo vstopa bodisi skozi zadnja vrata bodisi skozi strešne lopute, iz vozila pa lahko skozi strelne line tudi bojno deluje. Odvisno od verzije je vozilo lahko opremljeno z mitraljezom kalibra 7,62 milimetra ali 12,7 milimetra.
Delujoča vozila v Parku vojaške zgodovine. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine
Slabih 12 ton težko vozilo (v verziji MT-LBu 15,5 t) nudi le zaščito pred lažjimi pehotnimi izstrelki ter drobci granat, je pa zaradi tega dokaj mobilno, saj mu 236 konjskih moči omogoča hitrost do 61 km/h. Kot številna sorodna sovjetska vozila iz obdobja hladne vojne ima tudi amfibijske zmogljivosti.
MT-LB je vstopil v velikoserijsko proizvodnjo po letu 1966, zahodni strokovnjaki pa so ga prvič videli šele leta 1970 ter mu tako preprosto dali oznako M1970. Vozilo je bilo dobro sprejeto med končnimi uporabniki ter kmalu prodano v številne prijateljske države Sovjetske zveze širom sveta, na Poljskem in v Bolgariji so ga proizvajali tudi licenčno.
Med bolj nevsakdanjimi uporabniki so gotovo Švedska in ZDA. Zadnje vzhodno tehniko pregovorno uporabljajo za simuliranje nasprotnikovih sil, medtem ko so Švedi leta 1993 od takrat že združene Nemčije odkupili kar 460 vozil iz zalog nekdanje komunistične Nemške demokratične republike (NDR). Številne države imajo omenjena vozila oziroma njihove različice še vedno v uporabi, po nekaterih ocenah jih ima samo Ruska federacija bodisi v uporabi bodisi v strateški rezervi skupno menda še vedno več kot 3000.
MT-LB je za razliko od verzije MT-LBu nekoliko krajši ter ima izrazito manjši profil. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine
Med uporabniki je bila tudi nekdanja Jugoslavija, ki je konec sedemdesetih let ob nakupu okoli 130 takrat sodobnih samovoznih havbic 2S1 gvozdika kupila še okoli 60 poveljniških vozil za uporabo v okviru artilerijskih divizionov. Večinoma je šlo za družino različic osnovnega vozila MT-LBu, ki pa so bile opremljene z močnejšim motorjem (296 KM). Ne nepomembno je bilo tudi dejstvo, da je bila gvozdika razvita na podvozju vozila MT-LBu, kar je poenotilo in poenostavilo vzdrževanje vozil. Poveljniška vozila so pripadala poveljnikom in namestnikom baterij, po eno vozilo pa je bilo dodeljeno poveljniku artilerijskega diviziona ter njegovemu namestniku. Vozila so se med seboj razlikovala le v notranji opremi in dodatni oborožitvi.
Poleg omenjenih vozil je JLA prejela še dve različici v osnovni krajši verziji MT-LB, in sicer različico SNAR-10, ki je nosila artilerijski radar, ter samovozni raketni sistem zračne obrambe 9K35M strela-10M. Omenjena sistema sta prišla v uporabo tik pred razpadom Jugoslavije in jih v Sloveniji ni bilo. Je pa po umiku JLA v Sloveniji ostalo več vozil MT-LBu, ki so bila večinoma predelana v poveljniška vozila oklepnih bataljonov. Eno izmed teh vozil danes domuje v vozni zbirki Parka vojaške zgodovine, medtem ko je drugo v sami muzejski postavitvi, saj ga je leta 1991 zajela Teritorialna obramba pri Gornji Radgoni in ga uporabila proti prvotnemu lastniku.
MT-LBu, zajet leta 1991 s strani TO pri Gornji Radgoni. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine
Vozila MT-LB so tako v svoji karieri popolnoma upravičila pričakovanja konstruktorjev. Vozilo torej, ki izstopa ravno v tem, da ne izstopa v ničemer, in je kot tako bistveno bolj dolgoživo in uporabno od številnih ostalih pripadnikov družine goseničnih železnih kolosov.
***
Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.
