Tiskane izdaje
Dvanajsti marec, ko goduje sv. Gregor, v ljudskem izročilu velja za prvi pomladni dan, zato je povezan z različnimi šegami. Konec 19. stoletja so v Prekmurju na gregorjevo po hišah koledovali šolarji in nabirali darove. Na ta dan naj bi se ženili ptički, zato so ponekod matere spekle drobno pecivo in ga obesile na grmovje, otroci pa so ga iskali v prepričanju, da gre za ostanke ptičje gostije. Prenehali so presti in začela so se prva poljska dela. Obrtniki, ki so v zimskem času zjutraj in zvečer pri svojem delu potrebovali dodatno luč, so jo na gregorjevo nehali uporabljati, kar so simbolično obeležili tako, da so po potokih, rekah in bajerjih spuščali goreče predmete oziroma luč (vuč vrgli v vodo, luč dali v vodo, kurili gregorčke ipd.) in kurili kresove.
Spuščanje gregorčkov je bilo razširjeno med obrtniki na Gorenjskem (Tržič, Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Bela, Suha, Voglje, Cerklje, Spodnji Brnik), v okolici Ljubljane (Šentvid, Tacen, Ig, Dob, Domžale), sorodno šego spuščanja luči v vodo poznajo na predvečer svečnice (2. februar) v Železni Kapli na Koroškem. Tržiški čevljarji so npr. na bregu Tržiške Bistrice zakurili kres, vrteli goreče s smolo oblite metle in po vodi v starih peharjih spuščali goreče oblance. Po starejših podatkih so luč dali v vodo vajenci, pred drugo svetovno vojno so to počeli predvsem otroci. Ponekod so otroci gregorčke privezali na vrvice in jih po spuščanju odnesli domov. Najdlje se je spuščanje gregorčkov ohranilo v Tržiču, Kropi in Kamni Gorici, kjer jih imenujejo barčice. Po drugi svetovni vojni je začela šega zamirati, konec 20. stoletja pa so jo začeli v krajih s tradicijo ponovno oživljati, v nekaterih krajih pa uvajati na novo.
Danes je spuščanje gregorčkov na predvečer gregorjevega predvsem otroški praznik, povezan z obeleževanjem začetka pomladi. Otroci po potokih, rekah in bajerjih spuščajo plavajoče gregorčke - objekte v obliki hiš, gradov, čolnov ipd., ki jih razsvetljujejo goreče svečke.
Spuščanje gregorčkov v Kropi leta 2013. Foto: Anja Jerin
Nekdanja šega se je spremenila v prireditev, pri kateri sodelujejo vrtci, šole, lokalna turistična, gasilska in druga društva, muzeji in druge ustanove. Pred gregorjevim marsikje organizirajo delavnice izdelovanja gregorčkov, izdelujejo jih tudi v vrtcih, pri tehničnem in likovnem pouku v šolah ter doma ob pomoči staršev. Spuščanje gregorčkov se običajno začne ob mraku, v nekaterih krajih pa še prej izberejo najlepše oblikovane izdelke. Gregorčki dobivajo nove oblike, v zadnjih letih organizatorji posvečajo posebno skrb materialu za izdelavo gregorčkov, za katerega je zaželeno, da je ekološki in biološko razgradljiv. V nekaterih krajih spuščanje gregorčkov pospremijo s kulturnim programom, ki ga največkrat izvajajo otroci.
Spuščanje gregorčkov v Kamni Gorici leta 2016. Foto: Miha Špiček
Ljubljanska prireditev Pozdrav pomadi - Gregorčki ima svoje začetke v letu 1995, ko je kustodinja Slovenskega etnografskega muzeja Irena Keršič postavila razstavo Udomačena svetloba. Takrat je v sodelovanju z osnovno šolo Polje znotraj tehničnega pouka potekalo izdelovanje gregorčkov, ki so jih spuščali v Ljubljanico s Prulskega mostu. Kasneje se je izdelovanje gregorčkov razširilo še na druge šole in vrtce, prireditev pa se je preselila na obrežje Gradaščice in poteka v organizaciji Imago Slovenija - Zavoda za oživljanje kulturne podobe starega mestnega jedra.
Leta 2016 je bila enota Spuščanje gregorčkov vpisana v slovenski Register nesnovne kulturne dediščine. V Tržiškem muzeju pa so ravnokar izdali knjigo Bojana Knifica Gregorjevo: ko gre luč v vodo in se prične pomlad.
***
Dr. Nena Židov je kustodinja za družbeno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju.
