Tiskane izdaje
Kultura sredozemskih rastlin je stara, saj so jih poznale vse stare civilizacije v Sredozemlju. Rimljani so jih razširjali globoko na sever. Ta tradicija se je ohranila tudi v Ljubljani. Že Zoisovi vrtovi v Ljubljani (1785−1817) so imeli zanje grajene rastlinjake. Leta 1908 pa so nastali rastlinjaki v vrtnariji v Tivoliju, ki so bili namenjeni velikim čebrovkam, kot so rekli sodom, v katerih so bile zasajene sredozemske rastline. Le-te so v spomladanskem času razpostavili po mestu. Takrat so bile palme celo pred magistratom in še kje.
Botanični vrt je prvi rastlinjak dobil pozno, šele leta 1955, a že pred tem so imeli v vrtu sredozemske rastline. Letos mnoge od njih obhajajo že svojo šestdesetletnico. Vse tja do leta 1995 se je čebrovk nabralo že čez 45. Posajene so bile kar v na pol prerezane naftne sode. Vsako leto so jih dvignili na podeste v rastlinjaku ter jih stlačili v edini rastlinjak. Prostora ni bilo dovolj. Čez zimo so zelo ogolele in tako so vsako pomlad potrebovale kar nekaj časa, da so znova zablestele v vsej svoji čarobni lepoti. To so zelo dolgožive rastline, zato se jim nekaj teh desetletij prav nič ne pozna.
Danes zbirka sredozemskih rastlin v Botaničnem vrtu obsega več kot 300 primerkov. Čeprav gre večinoma za drevesa, so ta bolj grmaste velikosti. Pozimi jih tako namreč lažje postavimo v rastlinjak na prezimovanje. Tudi v tej obliki niso nič manj lepe, včasih še bolj žarijo v grmasti zgoščeni podobi. Še posebej, ko se v polnosti odenejo v cvetje. Stojijo v botaničnem vrtu, v zunanjem delu ob tropskem rastlinjaku, in ob tivolskem rastlinjaku pri čolnarni. Tam Botanični vrt še danes ohranja tradicijo gojenja teh rastlin v Ljubljani.
Odporne na sonce in rastlinojedce
Sredozemske rastline res nosijo ime po našem Sredozemlju, a so navzoče še marsikje drugje po svetu, kjer se lahko pohvalijo s podobnim podnebjem. Tako jih najdemo v južni Afriki, Avstraliji, delu vzhodne Azije, v obeh Amerikah, na Kanarskih otokih in še kje. To so rastline, ki imajo usnjate, vedno zelene bleščeče liste in mnoge izmed njih vsebujejo eterična olja. Uspevajo v neusmiljeni sončni pripeki in suši. Prav to jim daje toplino, ki jo izžarevajo s svojimi dišavami še v zimskem času. Bleščavost in mnogokrat tudi srebrast izgled odbijata premočno sevanje. Dodatno k zaščiti pred močnim soncem pripomorejo eterična olja. Ta so tista, ki jih rastlinojedci ne marajo, zato teh rastlin ne obžirajo. Nekatere vsebujejo celo strupene substance. Vse to jim dopušča, da v vročem poletju preživijo na enem mestu, saj se rastline ne morejo umakniti v senco.
Žuka (Spartium junceum) je že ena izmed takšnih. Zacveti na začetku junija, najdemo pa jo tudi pri nas, v našem submediteranskem pasu. Veliki rumeni metuljasti cvetovi v vročini hitreje odpadejo. V kislem poletju pa lahko cveti čez vse poletje. Iz cvetov se hitro razvijejo srebrasti stroki, ki dozorijo proti koncu poletja. Rastlina v vročem poletju izgubi liste in funkcijo prevzamejo zelena stebla, ki vršijo fotosintezo. S tem je izguba vode manjša.
Prav pogosta okrasna sredozemka je oleander (Nerium oleander), ki sicer pri nas naravno ne raste. To rastlino so imeli ljudje vedno pred hišami, saj je poleti obilno cvetela. Spada med pasjestrupovke, ki imajo močne strupe, vendar zaradi tega ni prav nič nevarna. Le listov ni priporočljivo zvečiti. Njeni vetrničasti cvetovi različnih barv so ob bogatem cvetenju tako zapeljivi, da se jim je res težko upreti. Ni čudno, da so oleandri prav najbolj razširjene rastline po javnih nasadih v sredozemskih deželah. Nudijo največ cvetja z najmanjšim vložkom, so vedno zeleni in trdoživi. Potrebujejo le vodo v tleh. Če je ni dovolj, je listne mase bistveno manj.
V zbirki sredozemskih rastlin Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani se najde tudi kakšna bolj eksotična vrsta. Med njimi je izredno atraktivna navadna gardenija (Gardenia jasminoides), ki izvira iz Azije. Njeni beli cvetovi so dišeči in zelo privlačni. Ko zacveti cel grm, je to izredno lepo. Že v prvem tisočletju je bila to na Kitajskem rastlina, ki so jo zaradi lepote gojili v kulturi.
Navadna mirta (Myrtus communis) je ena od rastlin z zelo bleščečimi in aromatičnimi listi. Njeni beli, zvezdasti cvetovi so na zelenini listov zelo vpadljivi. Kasneje dozorijo modri plodovi, ki na rastlini lahko ostanejo čez zimo. Mirta ima simbolni pomen že iz daljne zgodovine. Zmagovalci so tako v Grčiji dobivali mirtine vence, Rimljani pa so njene plodove uporabljali za pripravo jedi.
Pred odhodom na počitnice v sredozemske dežele se vsekakor izplača obiskati to zbirko rastlin v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Številna drevesa in grmi nam bodo na počitnicah potem bolj poznani. Navsezadnje nam lahko te rastline košček Sredozemlja pričarajo tudi v Ljubljani. Prepustimo se mu ...
***
Dr. Jože Bavcon je vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
