Tiskane izdaje
Tisto leto, ko so jabolka dobro obrodila, je jeseni vedno zadišalo po cimetu. Nastrgana jabolka, posuta s sladkorjem in rjavim omamnim praškom, ki je bil v prav posebnih vrečkah, so bila božanska. Jabolčni zavitek so po domovih pekli še pozno v zimo, celo v pomlad. Bolj ko je bilo mrzlo, bolj mamljiv je postajal vonj po cimetu.
Cimetovec je rod aromatičnih dreves, ki spadajo v družino lovorovk (Lauraceae). Sam rod sestavlja 300 vrst, ki so razporejene po tropskih in subtropskih predelih Severne, Srednje in Južne Amerike, Azije, Oceanije in Avstralije. Predstavniki tega rodu so lahko večji grmi ali manjša drevesa, nekateri lahko dosežejo celo višino 30 metrov. Listi so ovalno eliptični, gladki, svetleči in temno zelene barve. Lubje je pri večni vrst temno rjave barve in gladko. Cvetovi so drobni, rumeno zelene barve, plodovi pa so prav tako drobni, okrogli in vijolično do temno modro obarvani. Njegovo ime izvira iz grške besede kinnámōn, preko feničanske in hebrejske qinnâmôn, oziroma izvorno beseda verjetno izhaja iz malezijskega jezika, ki pomeni ''sladki les'' (kayumanis).
Med posameznimi vrstami je precej takih, ki so ekonomsko zelo pomembne. Kot vir začimbe se večinoma uporabljata Cinnamomum verum J.Presl (oziroma C. zeylanica), ki mu pravijo pravi cimet, in C. cassia (L.) J.Presl ali kitajski cimet. Prvi izvira iz Šrilanke in še danes velja za najkakovostnejšo med vsemi vrstami, drugi pa, kot že ime pove, iz Kitajske.
Kot začimba se pri obeh vrstah uporablja predvsem lubje, ki vsebuje različna eterična olja. Že pri mladih drevesih, starih približno pet let, odsekajo najnižje veje s premerom petih centimetrov ali več. Nato tem vejam z ostrimi noži olupijo lubje in pustijo, da se posuši. Med sušenjem se lubje zvije v svedrce. Pravi cimet ločimo od kitajskega po tem, da je njegova posušena skorja svetlejše barve, bolj krhka, svedrci pa so sestavljeni iz več plasti.
Prav tako pri uporabi pravega cimeta ni potrebe po zmernosti in ga lahko uporabljamo v večjih količinah, tudi v medicinske namene (zdravil naj bi diabetes), večje količine kitajskega cimetovca pa po drugi strani, zaradi vsebnosti kumarina, povzročajo poškodbe jeter. Zanimivo je, da je uporaba te začimbe direktna in ni potrebe po predpripravi ali fermentaciji kot pri mnogih drugih.
Cimet je kot začimba že dolgo v uporabi. Že pred 3000 leti so ga uporabljali na Kitajskem, od tam pa so ga na zahod zanesli Arabci. Slednji so imeli dolga stoletja monopol nad trgovanjem z začimbami, pri čemer so takratne Benetke predstavljale uvozno središče začimb za Evropo.
Vedno so ga uporabljali kot začimbo, ki je imela zdravilne lastnosti. Egipčani so ga, na primer, uporabljali kot kadilo, pri balzamiranju, izdelavi napojev in kot parfum. Sloviti grški zdravnik in botanik Dioskorid ga je priporočal kot zdravilo pri vseh tegobah sečil. V ajurvedski medicini ga priporočajo pri zdravljenju revmatizma in bolezni dihal. Njegova današnja uporaba pa je poznana predvsem v kulinariki. Tako ga pogosto uporabljamo pri pripravi desertov, kot dodatek h čokoladi, kandiranemu sadju, čajem, likerjem, mesu, zelenjavi in sadju. Vsekakor nikoli ne manjka v azijski in karibski kuhinji.
Tudi v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani raste predstavnik cimetovcev in sicer vrsta C. camphora. Dobili smo ga iz Botaničnega vrta v Bonnu. Pri presajanju iz zelo tesnega lonca v rastlinjak so se njegove dišave širile po vsem prostoru. Dišale so tako korenine, kot tudi vejice in listje. Njegove liste in lubje ponekod sicer prav tako uporabljajo kot začimbo, vendar je v večjih količinah strupen. Vsekakor ga je bolj priporočljivo uporabljati kot repelent proti nadležnim žuželkam.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
Cimetovec je možno videti v zbirki tropskih rastlin v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
