Tiskane izdaje
Jesen je tako kot pomlad čas, v katerem nam že puste trate popestrijo nekatere čebulnice. Mnoge, ki rastejo v sredozemskem bazenu, cvetijo ali zgodaj spomladi, ko je vlage še dovolj, ali jeseni, ko se spet začno padavine in popusti vročina. V Sredozemlju je namreč do zime še dovolj toplo, da rastline naredijo še nekaj zaloge. Tako preživijo do naslednje sezone v obliki čebulic, druge pa liste razvijejo šele spomladi.
Ena izmed jeseni cvetočih rastlin, ki raste tudi v notranjosti Slovenije, je jesenski podlesek (Colchicum autumnale). Njegovi cvetovi so nežno vijolični do rožnati, s šestimi ušpičenimi venčnimi listi, ki so pri dnu zrasli v dolgo cvetno cev. Ima šest prašnikov in prav ta značilnost ga loči od rodu Crocus. Predstavniki krokusov imajo namreč tri prašnike.
Razlikovanje jesenskega podleska od jesenskih vrst krokusov pa je ključno, kajti jesenski podlesek je zelo strupen, žafrani pa ne. Jesenski podlesek vsebuje snov kolhicin, ki ima enak učinek kot arzenik. Pa vendar je bila prav ta učinkovina tista, ki so jo uporabljali za žlahtnenje − pridobivanje novih sort rastlin v poljedelstvu. Zaustavi namreč delitev celice tedaj, ko se kromosomi podvojijo. S tem je bilo možno dobiti tetraploide in naprej poliploide. Prav takšne rastline pa so običajno večje in imajo boljši pridelek.
V žlahtnenju je bil kolhicin uporaben, ob zaužitju pa je smrtonosen. Povzroča krče v telesu, zastoj srca, odpoved notranjih organov, nastanek krvnih strdkov ... Protistrupa zanj ni. Za jesenski podlesek je tudi značilno, da liste požene spomladi. Prav zaradi tega ga spomladi pogosto zamenjajo za čemaž ali divji česen. Takšne zmote pa seveda vodijo v hude zastrupitve in smrt.
Jesenski podlesek uvrščamo v družino podleskovk (Colchicaceae). V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani poleg jesenskega podleska zacveti še belocvetoči podlesek (C. agrippinum), ki se v vrtnih razmerah še bistveno bolje razrašča kot jesenski.
Belocvetoči podlesek. Foto: Jože Bavcon
Žafrani (Crocus), tako spomladansko kot jesensko cvetoči, spadajo v drugo družino, med perunikovke (Iridaceae). Za žafrane sta značilna dva kroga s po tremi venčnimi listi in kot že rečeno trije prašniki. Venčni listi so lahko različnih barv, z vzgojo različnih sort pa se je barvna paleta še povečala. Med jesensko cvetočimi je najbolj znan in že tisočletja velja za zelo drago začimbo ter barvilo pravi žafran (Crocus sativus).
Njegov naravni izvor je prav zaradi tisočletja dolgega gojenja v kulturi zabrisan. Doma je domnevno v Iranu, Kašmirju in Mali Aziji. Cvetovi so intenzivno vijoličaste barve. Iz sredine pa izraščajo dolge rdeče oranžno obarvane brazde. Prav brazde so tiste, ki so jih že od nekdaj nabirali kot začimbo. Iz vsakega cveta je treba ročno potrgati brazde. Za en kilogram potrebujemo od 150.000 do 200.000 cvetov pravega žafrana.
Pravi žafran. Foto: Jože Bavcon
Pravi žafran je triploid, kar pomeni, da se spolno ne more razmnoževati. Vse rastline na svetu so pravzaprav kloni, ker se razmnožujejo samo vegetativno s čebulicami. Kot začimba se uporablja za barvanje jedi (obarva jih oranžno-rumeno) in je najdražja začimba na svetu. Cene na svetovnem trgu dosegajo od tisoč do 10.000 evrov za kilogram. V Botaničnem vrtu pravi žafran raste na skalnjaku.
Na tratah Botaničnega vrta pa septembra zacvetita še dva žafrana: lepi (C. pulchellus), ki je doma na Balkanu, in krasni (C. speciosus), ki izhaja iz Irana in Turčije. Slovensko ime obeh nakazuje na njuno ljubkost in nežnost, s čimer na jesensko opustele trate spet prineseta nekaj življenja. Prvi ima svetlosivkino modre cvetove z vijoličnimi žilami, rumenim grlom in belkastimi prašnicami, pri drugem pa so cvetovi svetlo vijoličasti z globokimi modrimi žilami in z zelo oranžno deljeno brazdo. Na prvi pogled in od daleč sta si morda nekoliko podobna. Zato pa nas vabita, da si ju podrobneje pogledamo in se prepričamo, da sta vsak zase dobrodošla jesenska lepotca.
Krasni žafran. Foto: Jože Bavcon
Tudi med narcisovkami (Amaryllidaceae) se znajde kakšna jesensko cvetoča rastlinska vrsta, ki bi jo morda na prvi pogled zamenjali z žafranom ali podleskom. Med takšnimi je zagotovo rumenocvetna sternbergija (Sternbergia lutea). Spet gre za le navidezno podobnost med že opisanimi rodovi in vrstami. Vendar če cvet natančneje pogledamo, opazimo razlike, ki so zadostne, da jo uvrščamo v drugo družino, v katero spadajo tudi narcisa ter veliki in mali zvonček.
V Sloveniji velja za izumrlo vrsto, v naravi je namreč v 20. stoletju niso več našli. Njen areal sega vse od zahodnega Balkana do Srednje Azije. Razvije zelene liste in rumenozlate, žafranom podobne cvetove. Najbolje uspeva na rastiščih, izpostavljenih soncu, in v suhi dobro odcedni prsti. Od omenjenih vrst cveti še najdlje. Pri žafranih in podleskih je posamezen cvet zelo kratkotrajen. Tudi njene živo rumene cvetove je mogoče videti v skalnjaku Botaničnega vrta in v rastlinskem sistemu.
Rumenocvetna sternbergija. Foto: Jože Bavcon
Vabimo vas, da lepe sončne jesenske dni izkoristite za ogled tistih nekaj cvetočih jesenskih lepotic v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, vsaj podlesek pa boste lahko občudovali tudi v naravi.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
