Tiskane izdaje
V tovarni Tomos, znani po priljubljenih motornih kolesih, so že kmalu po ustanovitvi in začetku proizvodnje začeli razvijati tudi druge izdelke. Pri tem je zanimivo, da se na začetku niso odločili za razvoj novih ali korenitejše izpopolnjevanje Puchovih motornih koles in mopedov, ki naj bi bili njihov osnovni proizvod, temveč so se lotili popolnoma novega področja − stabilnih in zunajkrmnih motorjev. Izhodišče za njihov razvoj je predstavljal pogonski agregat Puchovega mopeda.
Odločitev je bila razumljiva, če upoštevamo, da je bilo v petdesetih letih veliko območij v Jugoslaviji še brez električnega omrežja in so bili majhni stabilni motorji najprimernejši za pogon naprav in delovnih strojev, kakršni se uporabljajo v gradbeništvu, kmetijstvu in drugih dejavnostih (agregati, kompresorji, transportni trakovi, motorne krožne žage, mešalci in pervibratorji za beton, manjši poljedelski stroji, smučarska vlečnica ...).
Vodja razvoja oddelka stabilnih motorjev v Tomosu Romeo Miloševič je v obdobju, ko so v Tomosu še prevzemali dokumentacijo licenčnega partnerja Steyr Daimler Pucha in osvajali proizvodnjo po njej, pripravil program razvoja stabilnih pogonskih agregatov in krmnih motorjev, ki je temeljil na dvotaktnih zračno hlajenih motorjih od 1,47 do 8,83 kW (2 do 12 KM). Skupaj s tesnim sodelavcem Rudijem Robinikom, ki je postal odgovoren za stabilne motorje, sta bila avtorja vrste izvirnih rešitev in patentov.
Prvi prototip stabilnega motorja so tako izdelali leta 1956. Serijsko so ga začeli izdelovati dve leti pozneje pod oznako UMO 05. Istega leta so razvili tudi izboljšano in močnejšo različico motorja (UMO 06) s prostornino valja 60 kubičnih centimetrov. Sledil je prototip stabilnega motorja prostornine 150 kubičnih centimetrov (1959), ki je nastal na osnovi motorja Puchovega skuterja.
Ker so se v Tomosu kmalu po tem odpovedali izdelavi Puchovih skuterjev z večjo prostornino motorja, tudi tega motorja niso nikoli serijsko izdelovali. Podobna usoda je doletela nov univerzalni motor prostornine do sto kubičnih centimetrov, ki je nastajal v sodelovanju obeh razvojnih skupin (vozila in stabilni motorji) in bi bil namenjen tako uporabi na vozilih (skuter) kakor tudi samostojno kot stabilni ali zunajkrmni motor. Zamisli o nekakšnem univerzalnem motorju so nato v Tomosu opustili in se lotili razvoja motorja, ki je bil zasnovan le kot stabilni motor (1962). V serijski proizvodnji je dobil oznako UMO 06NL. Motor te zasnove je v različnih izvedbah poganjal številne Tomosove črpalke, motorne vrtalnike, motorne okopalnike, agregate in tudi druge stroje, ki so jih izdelovali Tomosovi kooperanti.
Motorne črpalke so bile eden najbolj razširjenih izdelkov, ki jih je poganjal Tomosov stabilni motor. Foto: Dokumentacija TMS
Kot zanimivost izpostavimo enega od teh izdelkov, ki jih je poganjal UMO 06, in sicer smučarsko vlečnico, katere zamisel se je Rudiju Robiniku porodila ob prehodu v sedemdeseta leta, v obdobju popularizacije množičnega smučanja v šolah in športnih društvih ter razvoja kmečkega turizma pri nas. Podobne enostavne naprave z vlečno vrvjo, ki se je vlekla po tleh in jo je smučar prijel, ko se je hotel povzpeti po smučišču, so marsikje izdelali tudi v domači garaži, a podobnih serijskih izdelkov, ki bi zadostovali tudi varnostnim zahtevam, na tržišču ni bilo.
Prav to je Rudija Robinika vodilo k razvoju in izumom posameznih sklopov, ki so omogočali enostavno in varno rabo takšne žičnice. Pri neobremenjeni Tomosovi vlečnici je motor deloval v prostem teku in je vrv mirovala, vlečna sila pa se je stopnjevala sorazmerno z obremenitvijo. Varnostno stikalo je prekinilo delovanje motorja takoj, ko se smučar ni pravočasno odpel z vrvi.
V Tomosu so izdelali okoli 500 teh vlečnic. Večino so prodali na jugoslovanskem trgu, nekaj pa tudi v Skandinaviji. Rudi Robinik je za to »prevozno vlečnico s samodejnim regulatorjem moči in varnostnim stikalom« oziroma za nekatere njene sklope prejel patent pri Zveznem zavodu za patente SFRJ.
Smučarska vlečnica SV3 je bila prav gotovo tisti izdelek, kjer se je moral Tomosov stabilni motor UMO 06 izkazati v najtežjih razmerah, in sicer v zimi, mrazu in na visoki nadmorski višini. Zagon na nadmorski višini 2500 metrov in pri temperaturah do −20 stopinj Celzija motorju ni povzročal težav. Dobro se je obnesel tudi vlečni mehanizem, na kar je vplivala prava izbira vlečne vrvi.
Avtor smučarske vlečnice Rudi Robinik (v sredini) s sodelavcema na poti do snežišča, kjer so jo lahko preizkušali. Foto: Fototeka TMS
Smučarsko vlečnico so Tomosovi strokovnjaki preizkušali tudi poleti, na snežiščih, denimo pri Češki koči na Jezerskem, pod Prisankom, Mojstrovko, Kaninom, na Zelenem snegu pod Triglavom in drugod. Oskrbnik na Češki koči Andrej Karničar je, na primer, poskrbel, da je vlečnica obratovala na plazu nad Češko kočo dve poletni sezoni. V treh mesecih je tako opravila po več kot 500 delovnih ur.
Kot zanimivost omenimo še, da se je smučarska vlečnica izkazala tudi kot »transportna vlečnica«, čeprav ni bila namenjena vleki tovora. Ko je vremenoslovce na Kredarici jeseni leta 1974 presenetil zgodnji sneg in onemogočil redno oskrbo Triglavskega doma za prezimovanje s konji, so se znašli tako, da so konji v visokem snegu prenesli dve toni tovora do Kalvarije. Od tam so ga postopoma vlekli navzgor s pomočjo vlečnice, ki je vlekla zaboj s tovorom na smučeh. Postopek vleke navzgor so ponavljali vsakih 200 metrov, kolikor je znašala dolžina vlečne vrvi. Vlečnica se je z vlečnim mehanizmom navzgor pomikala sama, tako da so predhodno raztegnili vrv po strmini in jo na vrhu zasidrali v sneg. Vlečni mehanizem je nato pri delovanju motorja vlekel celotno žičnico ob vrvi navzgor.
Stabilni motorji so bili tudi edino področje, kjer se je Tomos lotil razvoja štiritaktnih motorjev. Dva stabilna motorja, ki sta poganjala motorno črpalko, sta razstavljena v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri na razstavi Motorji iz Kopra, še več teh pa muzej hrani v depoju Pivka, kjer je v oglednem delu možno videti tudi smučarsko vlečnico.
Mag. Boris Brovinsky je muzejski svetnik v Tehniškem muzeju Slovenije.
