Tiskane izdaje
Leta 1845 je Gustav Tönnies, tesar švedskega rodu, imenitno zvezal ostrešje ljubljanskega kolizeja, zato mu je tedanji ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecky ponudil mesto mestnega tesarskega mojstra. Po uspešnem zagovoru mojstrskega izpita naslednje leto ga je tudi sprejel. Že leta 1847 je ustanovil svoje tesarsko podjetje. Leta 1849 se je poročil z Malko Malovrh, hčerjo ljubljanskega gostilničarja. V zakonu se jima je rodilo pet sinov in štiri hčere.
Tedanja zgraditev južne železnice skozi naše kraje je ugodno vplivala na razcvet njegovega podjetja, ki se je postopoma preoblikovalo iz tesarskega v splošno gradbeno. Do ustanovitve Kranjske stavbne družbe leta 1873 je bila njegova firma največje industrijsko stavbno podjetje na Kranjskem. Leta 1871 je s Filipom Dobnerjem, nekdanjim ravnateljem železarne na Dvoru, ustanovil železolivarno in strojno tovarno ob Dunajski cesti v Ljubljani.
Cesarsko odlikovanje
Leta 1883 je habsburška monarhija praznovala 600-letnico vladanja Kranjski. Ob tej priložnosti je sam cesar obiskal Ljubljano in Gustava Tönniesa odlikoval s križcem s krono kot izjemno uspešnega gospodarstvenika tedanjega časa. Tönnies je umrl v Ljubljani 12. novembra 1886 in po očetovi smrti so sinovi Gustav ml., Adolf, Vilijem in Emil prevzeli obe podjetji, gradbeno in strojniško, ter ju uspešno vodili do prve svetovne vojne.
V finančnem pomenu gradbeniški opus podjetja Tönnies nesporno prekaša strojniškega, vendar je bil prav strojniški pomembnejši, ker predstavlja pionirsko delo v slovenski industrijski strojegradnji. Obrtniško strojno dejavnost je podjetje zastavilo že leta 1858, najprej kot stavbno ključavničarstvo oziroma izdelavo posameznih orodij in delovnih pripomočkov. Industrijsko izdelavo strojev zelo pestre namembnosti so začeli že omenjenega leta 1871. Načrtovali in izdelovali so energetske stroje (Peltonove in Francisove turbine ter parne kotle), hidravlične regulatorje, zapornice in cevovode, naprave za transport lesa (žičnice), stroje za primarno obdelavo lesa (polnojarmenike), stroje za fino obdelavo lesa (krožne žage, tračne žage, vrtalnike, skobeljnike, rezkarje, brusilke, polirke ...), naprave za krivljenje lesa, stroje za izdelovanje parketov in sodov, stroje za kolarske delavnice, stroje za izdelavo moznikov, različne transmisije, sušilne naprave in stroje za izdelavo klobukov oz. slamnikov ter celo nekaj odlitkov telovadnega orodja za sokolska društva.
Po kakovosti so vodne turbine in lesnoobdelovalni stroji vrhunec Tönniesove strojniške proizvodnje in so jih v svojem propagandnem gradivu tudi najizraziteje oglašali. Daleč najpomembnejša uspeha na področju vodnih turbin sta veliki Peltonovi turbini (1914) za hidroelektrarno Završnica. Dne 25. februarja 1915 je iz te prve javne deželne elektrarne na Slovenskem stekel tok v električne daljnovode.
Predhodnik Litostroja
Za lesnoobdelovalne stroje je podjetje že v času avstro-ogrske monarhije dobilo osem priznanj. Najbolj nazoren vpogled v bogato paleto njihovih lesnoobdelovalnih strojev nam podajata uradna kataloga podjetja iz let 1890 in 1910. V grobem jih lahko razmejimo na primarne in sekundarne. Za primarne veljajo stroji za razrez hlodovine v polizdelke, to je v plohe, deske ali trame. Najpogosteje izdelovani tovrstni napravi sta bila jarmenik in polnojarmenik. Daleč največji izbor so imeli kupci strojev za sekundarno obdelavo lesa, to je za predelavo lesnih polizdelkov v elemente končnih izdelkov. V tej skupini zasledimo kar sto različnih strojev. V stalni zbirki lesarskega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije so razstavljeni vrtalni in skobeljni stroj ter tračna žaga.
Prispevek lahko strnemo z nesporno ugotovitvijo, da so Gustav Tönnies in njegovi potomci med letoma 1845 in 1919 soustvarjali industrijsko revolucijo na Slovenskem. Njihova livarna in strojna tovarna je izdelovala energetske in lesnopredelovalne stroje vrhunske kakovosti. Marsikateri še danes izpolnjuje svoj namen. Tönniesova livarna in strojna tovarna je bila zibelka strojniške teorije in prakse na naših tleh, ki je mnoge mlade ljudi trajno zapisala strojniški stroki. Še pred prvo svetovno vojno je bilo v njej zaposlenih od 460 do 600 ljudi, večinoma domačinov. Gospodarske okoliščine so jih po vojni prisilile v združitev z ljubljansko livarno Samassa in tovarno Žabkar v blagovno znamko STIL (Strojne tovarne in livarne, d. d.), predhodnico socialističnega strojnega giganta Litostroj.
***
Mag. Vladimir Vilman je muzejski svetnik v Tehniškem muzeju Slovenije.
