Le redkokatera stvar na našem svetu ostaja enaka − skoraj vsi smo podvrženi spreminjanju, preoblikovanju, razvoju ali nazadovanju. In podobno je tudi v svetu umetnosti, kjer smo vedno znova lahko priča pojavu novih slogov, tehnik in oblik. To je bilo še posebej vidno v 20. stoletju, ko se je svet začel zelo hitro razvijati in z njim tudi umetnost, umetniki so iskali (in še iščejo) številne nove izraze in raziskujejo nove načine ustvarjanja. Med raziskovalce, ki so pri svojem delu vedno znova odkrivali nekaj novega, gotovo spada tudi Stane Kregar, ki ga je Milček Komelj v knjigi o njegovem sakralnem slikarstvu poimenoval kar kot »trikratnega pionirja«, saj je ravno on začel s tremi različnimi fazami slovenskega slikarstva (nadrealizem, abstraktno slikarstvo in ponovni vstop v figuraliko), ki jih lahko odkrijemo tudi na postavitvi stalne zbirke slovenske umetnosti 20. stoletja Kontinuitete in prelomi v Moderni galeriji.
Stane Kregar se je rodil 10. novembra 1905 v majhni vasi blizu Šentvida pri Ljubljani. Njegov otroški svet je bil kljub trdemu kmečkemu delu poln sanjarjenja in opazovanja narave, hkrati pa so mu že otroška leta odprla pot v svet umetnosti. Oče je bil mizar, a je znal tudi lepo risati, in ob opazovanju njega ter njegovega pomočnika si je mladi Stane že takrat želel, da bi tudi sam znal nekoč tako slikati. V njem je živela želja po barvah, pravi, da je večkrat doma ležal na travi in opazoval oblake, kako se spreminjajo − in ravno spreminjanje ter močna navezanost na barvo je tisto, kar lahko opazujemo v njegovem nadaljnjem slikarskem opusu.
Nadrealistični začetki
S slikarstvom se je profesionalno začel ukvarjati precej pozno. Kljub močni ljubezni do umetnosti in slikanja se je najprej odločil za duhovniški poklic in dokončal teološko fakulteto, a ker so v takratnih Škofovih zavodih potrebovali novega učitelja risanja, mu je bil omogočen tudi študij slikarstva in zavezan mu je ostal vse odtlej.
Čas med prvo in drugo svetovno vojno je bil čas, ko se je na slovenskih umetniških tleh oblikoval Klub neodvisnih (ustanovljen leta 1937), katerega član je bil tudi Stane Kregar. Zanje je bilo značilno, da so ustvarjali v zelo različnih smereh, pri čemer tudi Kregar ni bil izjema. Študij v Pragi mu je odkril svet nadrealizma, ki pa ga je vendarle oblikoval v neko svojo smer odkrivanja globljih skrivnosti upodobljenih predmetov, kot na primer pri sliki Lovec v jutru (1937), ki je razstavljena v Moderni galeriji.
Ko barva spregovori
Če je nadrealizem prvi prispevek Staneta Kregarja k razvoju slovenske umetnosti, pa ima še večji pomen za nadaljnje oblikovanje slovenskega slikarstva njegovo odkrivanje abstraktnega izražanja. Čeprav so barve že od začetka Kregarju pomenile bistveni element slike, se jim je začel še bolj intenzivno posvečati okrog leta 1950. Pravi, da je imelo ključno vlogo pri razvoju v abstrakcijo njegovo enomesečno bivanje v Istri, ki ga je navdušila s svojimi močnimi barvami.
Po vrnitvi v Ljubljano je »opazil, da bo treba poiskati pot svobodnejše izbire barve, ker ima ljubljanska pokrajina bolj sive, meglene barve« (Znamenje, september 1971). V nasprotju s tem pa je sam želel močnejše barve, ki bi spregovorile same zase. To je lažje storiti z večjimi barvnimi ploskvami in tako je prej realistično naslikane predmete začel razbijati v ploskve, ki so le še v obrisih nakazovale naslikano stvarnost, kar je bilo v popolnem nasprotju s še vedno precej prisotnim socialističnim realizmom v jugoslovanskem prostoru. Tako radikalen odmik od pričakovanega je doživel precej kritik in očitkov, a vendarle Kregar kljub polemikam ni doživel hujšega kot besedno obračunavanje.
Nadaljeval je svoje abstraktno ustvarjanje in tako je med drugimi leta 1959 nastala tudi slika Po žetvi. Topli toni rumeno oranžnih barvnih lis, ki jih spodaj dopolnjujejo zeleni odtenki, naše misli ob pogledu na sliko popeljejo v prijeten poznopoletni ali zgodnjejesenski dan, ko potekajo dela na polju. Lahko si predstavljamo, da gre za pogled ptice, ki z višine gleda na zemljo, in detajli niso več vidni, ostanejo le še barvne ploskve, ki spregovorijo same zase.
Če je Kregar v svojih prvih abstraktnejših delih na neki način razgrajeval stvarnost v barvne ploskve, pa je kasneje opuščal tudi to. Odvrnil se je od težnosti sveta in iskal pot v breztelesnost, svobodo in nov svet, ki ga omogoča barva. Ni več torej bistven predmet ali prostor, ki je naslikan, ključni pomen dobi tisto, kar stvarnost vsebuje v sebi. Podan naslov je le mogoča usmeritev naših misli, a občutki, ki jih daje barva, so tisto, kar postane najpomembnejše. Pot v abstrakcijo je Kregarju pomenila pot svobode in neomejenosti, da je v svojih delih lahko izpovedal, kar je želel. Valovanje žitnega polja, piš vetra in šumenje gozdov v okolici so na ta način dobili novo moč in upodobljeno je bilo tisto neupodobljivo.
Vrnitev k figuraliki
Ta pot svobode pa ni bila pot svobode le zanj, temveč tudi za vse druge slikarje, ki jim je abstrakcija pomenila nov način izražanja in raziskovanja bistva umetnosti in življenja nasploh. Seveda pa je to le ena izmed možnih poti. Tudi Kregar se je v zadnji fazi ustvarjanja vrnil k figuraliki, saj se mu je zdelo, da lahko v obdobju, v katerem je, le na tak način predstavi svoje ideje.
Kregarjevo slikarstvo je dokaz, da ustvarjalna pot umetnika ni nekaj linearnega, ampak ima veliko različnih križišč in oblik, prav tako kot umetnost nasploh. Kakšne so te oblike in na katerih križiščih so se poleg Staneta Kregarja ustavljali še drugi slovenski umetniki vse od impresionizma naprej, pa si lahko ogledate tudi ob obisku stalne razstave Moderne galerije.
Tjaša Kocjan, Moderna galerija