Tiskane izdaje
Uniforme na železnici. Čemu so vendar potrebne? Otrokom obiskovalcem še najlažje razložimo takole: Na železnici mora biti red. Reda pa ne more delati nekdo, ki bi zgolj nekaj kričal in mahal. Red lahko dela samo uradna oseba, železničar. In da je kot tak prepoznaven, mora nositi uniformo.
Pomen uniforme so spoznali že ob samem začetku železnic − človeku podeli veljavo in samozavest, psihološko vpliva na nosilca, da se vede bolj odgovorno kot v civilu. Če kje, velja tu rek, da obleka naredi človeka. Uniforma od nekdaj šteje za častno oblačilo in od nosilca se pričakuje tudi takšno ravnanje. Samo po sebi se torej razume, da v železniškem muzeju namenjamo zasluženo pozornost zbirki uniform, ki so bile v rabi na Slovenskem. Vse reprezentativne primerke imamo prikazane na stalni razstavi, v našem »najlepšem oddelku«.
Naše najstarejše uniforme izvirajo še iz rajnke Avstro-Ogrske, pri čemer je službena uradniška uniforma le zvesta replika, saj originala ni mogoče več dobiti. Premoremo pa originalno slavnostno uniformo, »gala«, kot so ji rekli, ki so jo železniški uradniki nosili ob posebnih priložnostih, ob državnih praznikih, porokah, pogrebih ...
Oddelek z uniformami na stalni razstavi v Železniškem muzeju SŽ. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
V stari Avstriji so se zelo dobro zavedali učinka uniforme, saj so gala izvedbo zelo bogato okrasili, dodali pa so tudi paradni meč, in to ne kakršnega koli, ampak železniškega, okrašenega s krilatimi kolesi. Šteli so, da mož brez orožja nima nobene veljave, pa so mu ga dodali, seveda ne za to, da bi nemara preganjal potnike brez vozovnice.
Železničarji so takrat uživali vse drugačen ugled kot dandanašnji, saj so nekoč vaške »stanove« predstavljali župnik, župan, šef postaje in morda še učitelj. Elegantno oblečeni mladi železniški uslužbenec z zagotovljeno kariero in pokojnino pa je bil nadvse zaželena prilika za možitev.
Replika delovne uniforme železniškega uradnika 1891−1918. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Gala uniforma železniškega uradnika 1891−1918. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Železnica je bila v stari Avstriji napol vojaška organizacija, s hierarhijo, čini in tudi s strumnim vojaškim vedenjem ter salutiranjem. Zato ni čudno, da se je tudi pri uniformah zgledovala po vojaščini, natančneje po mornarici, saj so bili prvi suknjiči po kroju dejansko »Flottenrock« (flotni suknjič).
Lastništvo železnic se je v stari Avstriji zelo spreminjalo, od sprva zasebnega do državnega, ki mu je najprej sledila spet privatizacija in pozneje ponovno delno podržavljenje, tako da je nazadnje obstajal velik sistem cesarsko-kraljevih (c. kr.) avstrijskih državnih železnic in številne zasebne železnice.
Kroji uniform so bili za vse železnice enaki. Uniforme so se razlikovale le po oznakah na kapah in gumbih. Le državni železničarji so smeli nositi na kapah krilato kolo z veliko cesarsko krono. V Ljubljani, kjer sta se srečala sistema Južne železnice na glavnem kolodvoru in Državnih železnic na Gorenjskem kolodvoru, so »južni« železničarji dražili »državne«: »Vi imate krono na kapah, mi pa − v žepu!
Uniforma c. kr. avstrijskih državnih železnic. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Uniforma Južne železnice. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Ta, za mnoge prelepi »včerajšnji svet« je minil v krčih prve svetovne vojne. V novonastali državi južnih Slovanov so Jugoslovanske državne železnice uvedle uniforme po zgledu na srbsko vojsko. Le-te so silno redke in veseli smo, da imamo v zbirki vsaj kapo in suknjič.
Tudi v tej dobi je mogoče občudovati številne variante in podvariante, ki so se razlikovale tako glede na položaj nosilca kot tudi glede na letni čas. Povejmo le, da so nosili na kapah krilato kolo in pod njim kokardo, ki je imela pri prometnikih, to je državnih uslužbencih, jugoslovanskega dvoglavega belega orla, pri nameščencih pa zlatorumeno krilato kolo. Pri najnižjem rangu, služiteljih, je bilo krilato kolo na kokardi srebrne barve, na vrhu kape pa je bilo pločevinasto krilato kolo v nasprotju z vezenim, opremljenim z bleščicami, pri višjih dveh kategorijah.
Prometnik JDŽ med obema vojnama. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Druga svetovna vojna je pometla tudi s tem svetom. Po okupaciji so Nemci v svoji zagrizeni doslednosti tudi pri nas uvedli svoje železniške uniforme, medtem ko so bolj praktični Italijani pustili v rabi jugoslovanske, le da je kokardo nadomestil pločevinasti znak italijanskih železnic FS s krono na vrhu (Italija je bila takrat še kraljevina).
Uniforma Nemških železnic med drugo svetovno vojno. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Prometnik v Črnomlju med drugo svetovno vojno. Foto Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Posebno se zdi zgovorna uniforma Nemških železnic (DRG), ki kaže zavednega pripadnika nacistične Nemčije, ozaljšanega s hitlerjevskimi brčicami, pod sliko pa beremo, da jo je posnel fotograf Lednik v Šentvidu. Železničar se je očitno v skrbi za kariero priliznil stranki. Pa ni edini: dovolj je primerov še dandanes, ko se v sleherno stranko ali partijo na oblasti vključijo ljudje le zaradi vzpenjanja po karierni lestvici in jo s tem izvotlijo ter oslabijo od znotraj.
V novi Jugoslaviji so bile že leta 1948 uvedene nove železniške uniforme, nekako po sovjetskem vzoru, bogato okrašene z epoletami in položajnimi oznakami. Z nekaterimi poenostavitvami so se obdržale do leta 1968, ko so jih nadomestile precej preprostejše, brez oznak ranga ali položaja, te pa so leta 1978 ponovno nadomestile prav tako preproste, a nekoliko sodobnejše uniforme.
Po osamosvojitvi Slovenije in nastanku Slovenskih železnic so bile leta 1995 uvedene tudi nove, popolnoma drugačne uniforme − temno modro barvo blaga je zamenjala petrolejsko modra, kape so postale mehkejše, višji rang (šefi postaj, vlakovodje ...) pa se razlikuje od ostalih le po zlatorumenem obšivu ščitka na kapi.
Rozi, varuhinja potnega prehoda
Človek nehote ocenjuje in primerja uniforme med seboj ter ugotavlja, katera je »lepša«, katera mu je bolj pri srcu. Pisec tehle vrstic brez pomislekov izbere edino žensko uniformo v naši zbirki, uniformo iz prvega obdobja nove Jugoslavije, ki je prišla v muzej na zelo poseben način, z zelo posebno zgodbo.
Pred časom mi je pri pregledovanju naše fototeke prišla pod roke že davno posneta črno-bela fotografija čuvajke potnega prehoda, ki je ravno na tem, da spusti zapornice.
Na zadnji strani je bilo zapisano njeno ime, saj je bila slika posneta za objavo v železniški reviji Nova proga, v rubriki, posvečeni našim delavcem. Poizkusil sem srečo in našel njeno ime v telefonskem imeniku.
Zgovorna upokojenka Rozalija Č. me je nadvse ljubeznivo sprejela. Njeno življenje je bilo po smrti moža in sinovi osamosvojitvi precej samotno in vesela je bila, da je lahko z nekom poklepetala, še posebno, ker je tekla beseda o njej tako ljubi železnici. Razpredla mi je svojo življenjsko zgodbo.
Mladost je preživela na Dolenjskem in da bi si prislužila žepnino, je hodila s prijateljicami plet progo. Plevel na tirih je na moč nadležen in težko ga je bilo obvladovati. Železnica je rada nekaj malega plačala za to. Vendar se naša Rozi ni zadovoljila s tem, temveč je, bistra, prizadevna in ukaželjna, prišla s tečaji tako daleč, da je dobila službo na železnici, in sicer kot čuvajka potnega prehoda. Tu je spoznala tudi svojega moža železničarja, s katerim sta si ustvarila družino in kmalu se jima je rodil sin. Rozi je, tako kot drugi železničarji v izvršilnih službah, delala v urnem turnusu 12-24-12-48, tako da doma ni mogla vselej postoriti tega, kar bi želela kot gospodinja in mati, vendar je mož z velikim razumevanjem poprijel, tako da je bilo njihovo življenje srečno.
Predano in z ljubeznijo je vso svojo delovno dobo preživela kot čuvajka potnega prehoda. Nazadnje je zapirala in odpirala zapornice na najbolj obremenjenih ljubljanskih prehodih, tam, kjer so vlaki najbolj pogosti − na Pokopališki cesti in na Erjavčevi cesti ob Tivoliju; oba prehoda sta že davno ukinjena, saj sta ju nadomestila podvoza.
Rozi je bila ponosna na svoje poslanstvo, tisočera življenja so bila v njenih rokah in nikoli ni storila napake. S tihim zadovoljstvom je pripovedovala o dopolnjeni življenjski poti, zavedajoč se, da je svoje življenje investirala v pomembno stvar. Ko bi le vsak od nas lahko o sebi mislil enako!
Rozi je seveda hranila svojo uniformo za spomin in jo je zdaj odstopila muzeju. Razstavili smo jo na častnem mestu, in odkar Rozi ni več med nami, vsakomur spoštljivo pripovedujemo o tej vrli ženi.
***
Mladen Bogić je ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic.
