Tiskane izdaje
Ko so kopnino prepredle železnice, se je izkazalo, da je nujno treba določiti neki standardni, izhodiščni čas, ki naj velja za vse postaje na neki progi. V Angliji, pradomovini železnic, je družba GWR že konec leta 1840 na vseh svojih progah začela uporabljati greenwiški, odtlej »železniški« čas. Leta 1880 je ta postal uradni čas Velike Britanije. Celotna Avstro-Ogrska monarhija in s tem Slovenija je sprejela poenoteni, srednjeevropski čas, ki je eno uro naprej od greenwiškega, šele leta 1893.
Železnice so precizno prometno sredstvo. Njihov temeljni zakon, tako rekoč ustava, je vozni red. Da so se ga lahko držali, so morali izvršilni delavci, kot so prometniki, strojevodje, vlakovodje, sprevodniki, imeti pri sebi kvalitetne žepne ure. Kupiti pa so jih morali sami − železniška uprava jim je nakup le kreditirala in jim je potem obroke odtegovala od plače. In te ure so bile najboljših znamk, praviloma švicarske izdelave, kot so Omega, Zenith, Tissot ... Okrašene so bile z železniškimi simboli in upodobitvami lokomotiv, nekatere so jih imele na številčnici, večinoma pa na hrbtni strani.
Takšne žepne ure so bile stvar prestiža, železniškega ponosa. Na železnici so se uporabljale še nekako do 60. let, potem pa so jih izpodrinile manjše in bolj praktične, a prozaične zapestne ure, ki so izgubile ves nekdanji lesk in železniške okraske. Žepne ure pa so ohranile neki vzvišen položaj, saj jih je bilo mogoče kupovati še po tem, ko so si merjenje časa že skoraj povsem prisvojile sterilne digitalne ure, pri katerih ni več mogoče poslušati Župančičevih »kovačkov, ki kujejo čas«. In so se vrnile tudi na železnico! Sicer ne več kot delovno sredstvo, temveč kot spominsko darilo železničarjem za 30 let zvestobe podjetju.
Seveda železničarske ure zavzemajo posebno mesto v zbirki Železniškega muzeja Slovenskih železnic. Najstarejša med njimi je ura Srbskih državnih železnic (1884−1929).
Ura Tissot ima na hrbtni strani cizelirano kratico SDŽ, prepleteno iz ciriličnih črk, in stilizirano parno lokomotivo. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Iz časa po drugi svetovni vojni imamo v zbirki čudovit zenith, ki nam ga je podaril sodelavec.
Zenith strojevodje Vilija Filipliča ima podobno kot ura SDŽ na hrbtu cizelirano kratico JDŽ in stilizirano parno lokomotivo. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Nenavadno mesto v naši zbirki zavzema ročna ura Zenith, ki so jo sodelavci leta 1958 podarili svojemu predpostavljenemu dipl. ing. Alfonzu Dobovišku ob njegovi 50-letnici. Inženir Dobovišek (1908−1985) je bil takrat direktor Železniškega transportnega podjetja Ljubljana, je pa vse svoje življenje posvetil železnici, tudi kot pisec in še po upokojitvi, skoraj do smrti.
Ura ing. Doboviška je prišla k nam na nadvse nenavaden način: urar, znanec pisca tehle vrstic, je nekoč omenil, da je pri njem pozabljena ura, ki bi utegnila biti zanimiva za železniški muzej. Prevzeli smo jo z velikim veseljem in spoštovanjem. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Nastopil je čas žepnih ur, ambiciozno okrašenih s ploskim reliefom posebno lepe in mogočne parne lokomotive in ki se zdi, da so ga kopirali številni poznejši izdelovalci ur. Najlepša je vsekakor ura Golana Turških državnih železnic, TCDD:
Bas-relief na uri TCDD je tako imeniten, da ga je medaljer ponosno podpisal. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
V začetku sedemdesetih let se je pojavila spominska ura z enakih reliefom, a z oznako JŽ, ki so jo lahko železničarji kupili. Žal je bil pisec tehle vrstic takrat še študent, zato si je ni mogel privoščiti in še danes manjka v naši zbirki.
Čeprav je ura švicarske izdelave, nosi oznako Perseo, italijansko ime antičnega junaka Perzeja. Na Italijanskih državnih železnicah so nekoč uporabljali ure izključno te znamke. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
V sedemdesetih letih so se nepričakovano pojavile poceni (a ne cenene!) železničarske ure ruske izdelave, znamke Molnija. To si je lahko privoščil vsak ljubitelj železnic.
Na molniji je znova upodobljen isti tip lokomotive, a občutno slabše detajliran. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
V devetdesetih letih so Slovenske železnice sklenile, da bodo 30-letnim delovnim jubilantom poleg denarne nagrade podarile tudi tradicionalne železniške žepne ure. Za začetek so želele upodobiti lokomotivo Borsig, serije 06, kraljico naših tirov, vendar je bil to za graverje prehud zalogaj in uspeh je bil skromen.
Spominske ure Atlantic in leto pozneje Catorex so imele upodobljeno našo najimenitnejšo lokomotivo Borsig serije 06, vendar je gravura zelo zelo skromna. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Potem pa je nabavna služba našla ure, ki so bile neprimerno prijetnejše za oko in so dajale videz večje vrednosti, saj so imele, kot na primer Davosa, na hrbtni strani spet enak ploski relief kot prej pri urah TCDD, JŽ in Molnija, vendar še skromneje detajliran kot dotlej.
Davosa je bila najimenitnejša od jubilejnih ur na prelomu tisočletja, saj je edina imela vgrajeno zaščito ob padcu 'Incabloc'. Imela je tudi pokrovček, ki je ščitil prednje steklo. Foto: Arhiv Železniškega muzeja SŽ
Enak motiv so imele tudi jubilejne ure različnih znamk v naslednjih letih, kot so Bolus, Catorex, Consul, vse švicarske izdelave. Nekatere so bile mehanične, nekatere pa so imele (o, groza!) že vgrajen kvarčni mehanizem na baterijo. SŽ so želele posebej ustreči jubilantkam, zato so zanje nekoč nabavile kvalitetne zapestne ure Certina, toda glej, tudi ženske so izrazile željo, da bi raje prejele tradicionalne žepne ure. SŽ so to odtlej upoštevale.
Treba je le še odgovoriti na vprašanje, katera lokomotiva je vstopila v zgodovino s tem, da so jo upodobili tako na turških kot jugoslovanskih in ruskih ter potem slovenskih urah. Ljudje so dolgo ugibali in nekateri menili, da gre najbrž za našo 06. Daleč od resnice! Gre za najmodernejšo in po mnenju pisca tehle vrstic za najlepšo parno lokomotivo sploh − za češko vrsto 475, ki so jo v češki tovarni Škoda začeli izdelovati šele leta 1947, potem ko so preučili vse najmodernejše dosežke na tem področju. Tako kot vse moderne Škodine lokomotive jo je oblikoval češki akademski slikar Vilem Kreibich (1884−1955), ki je že od tridesetih let prejšnjega stoletja sodeloval s to tovarno lokomotiv v Plznu.
***
Mladen Bogić je ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic.
