Tiskane izdaje
V kinematografski viziji tedaj že slavnega in pozneje kanoniziranega auteurja, Stanleya Kubricka, se je izrisala arhitektura človekovega prvega neposrednega raziskovanja vesolja, časa, ko se je rojevala kozmonavtika oz. astronavtika. S soscenaristom in avtorjem književne predloge, Arthurjem C. Clarkom, sta v tehnološko pionirskih kadrih oblikovala znanstveno-domišljijsko-estetsko-filozofsko-religiozen izraz, naslovljen 2001: Vesoljska odiseja.
V minulega pol stoletja so se ob tej umetnini neprestano lomila kopja. Uvrščali so jo na vrhove uglednih seznamov in ustoličevali kot zunajčasoven dragulj sedme umetnosti. Spet drugič so se pridušali, da gre za dramaturško površen, predolg, samovšečen, dobro zloščen, a povprečen navdušenski film, ki resno preizkuša gledalčevo potrpljenje in naposled utone v moralno-abstraktnem pogledu na bodočnost.
Napoved se je glasila, če vzamemo v obzir samo najbolj očitne dogajalne črte, da bo v letu 2001 umetna inteligenca človeštvo dokončno rešila boja za obstanek, a bo s posnemanjem človeškega izrinila tudi človeka. Ta si bo z evolucijskim preskokom v breztežnost in vakuum podjarmil čas in dosegel nesmrtnost - ali pa bo mirno dočakal propad svoje vrste, ki jo bo nadomestila naslednja, nova, bolj primerna za osvajanje prostranstev zunaj enega samega planeta. Vendar so tudi to le približne obnove filmskega sinopsisa. Ob premieri je Clarke izjavil, da bo filmu spodletelo ravno tedaj, če bo odgovoril na več vprašanj, kot jih bo zastavil.
Eden glavnih dogajalnih prostorov Odiseje je lunarna postojanka Clavius, ki naj bi leta 2001 že imela redno prometno povezavo z Zemljo. V tej bazi naj bi pravkar odkrili črn monolit neznanega izvora, ki se v filmu pojavi že čisto na začetku, ko opazujemo odcepitev človeka od svojih opičjih prednikov, in tako na pomenski ravni povezuje ključne preobrate evolucije - od dviga s štirih na dve nogi in nato od dveh v realno breztežnost, ko lahko človeško telo zares zaživi v treh razsežnostih, ki jih zaznavajo čutila.
Monolit ima dimenzije navpično postavljenega projekcijskega platna, črne table, ki privablja množico interpretacij. Mogoče ga je enakovredno dojemati kot stalnico, arhaični znak preteklega, in kot kažipot do naslednje dobe človekovega razvoja. V filmu monolit oddaja signal v smeri Jupitra, zato se nekaj mesecev pozneje tja odpravi posadka petih astronavtov in superračunalnika.
Človek v Odiseji postane popolnoma podrejen lastnemu izumu, stroju, ki prevzema vse zahtevne naloge krmiljenja, nadzora, oskrbe itd., medtem ko sam znotraj navidez brezhibnega sistema postane poskusni zajček evolucije, prignan do skrajnih meja svoje telesnosti. Luna je tako samo postojanka, kamor gremo po zalet, kjer smo ravno še dovolj blizu človeškemu, preden se odtrgamo od tisočletnega naravnega okolja.
Zasedanje sveta ESA z ministri držav članic, vključno s pridruženo članico Slovenijo, Luzern, 2016 (vir: Stephane Corvaja/ESA)
Evropska vesoljska agencija (ESA) zadnji dve leti pospešeno spodbuja javno razpravo o pobudi Space 4.0 (slov. Vesolje 4.0) in njeni glavni manifestaciji - projektu Moon Village (slov. Lunarna vas). Petdesetletnica Kubrickove in Clarkove (pa tudi Ordwayeve in von Braunove) Odiseje je zato kakor nalašč za smiseln pogled nazaj, da bi lahko vzeli zalet do četrte dobe človekovega raziskovanja vesolja. ESA v programskih izhodiščih Space 4.0 zelo jasno razmejuje:
-prazgodovino, antiko, srednji in novi vek, ki so proslavili astronomijo (in astrologijo),
-moderni čas, ki je po rojstvu Združenih narodov, a še vedno v senci blokovskih delitev, prinesel Sputnik, Lajko, Jurija Gagarina in Neila Armstronga,
-globalni postmodernizem ali eklektično izgradnjo prvih stalno naseljenih vesoljskih bivališč (Mednarodna vesoljska postaja) in
-četrto razvojno fazo, ki zagovarja povezovanje najširše skupnosti - držav in državljanov; najvišjih uradnih akademskih ustanov in civilnih združenj; naravoslovja ter humanistike in umetnosti, zakaj samo z uglasitvijo najširše zainteresirane javnosti bo mogoče oblikovati vzdržen ekosistem na nekem tujem nebesnem telesu. Morda najprej ravno na našem najbližjem - Luni.
Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) se letos, ko Slovenci proslavljamo ikonično bivalno kolo Hermana Potočnika Noordunga, ki je astronavtom v Odiseji omogočalo preživetje v umetni težnosti, bolj kot fizičnim muzejskim dejavnostim posveča vlogi pobudnika, vmesnika in sodelavca med deležniki te četrte faze kozmonavtike, kot je zapisana v pobudi ESA.
Na zadnjem simpoziju iz niza Out of the Cradle - OotC (slov. Iz zibelke; po Konstantinu E. Ciolkovskem), ki ga je KSEVT izvedel v Amsterdamu, v sodelovanju z inštitutom WAAG, se je zvrstilo veliko referatov o človekovem vstopu v bližnje vesolje. Problematiko naselitve na Luni sta najbolj neposredno naslovila dva govornika.
Roberto Cassar, strokovnjak za vesoljsko pravo z Univerze v Leidnu (Nizozemska), je označil osnovna izhodišča vesoljskega prava in izpostavil vprašanje materialne lastnine na Luni. Kdo je tam, kjer velja Sporazum o odprtem vesolju, lastnik in skrbnik človekovih materialnih sredstev in predmetov? Kdo je odgovoren za izdelke 3D tiskalnikov, ki bodo zelo verjetno predpogoj za uspešno vzpostavljanje lunarnih naselbin - in kdo bo odgovoren za njihov vpliv na okolje? Ter vprašanje, ki se ponavlja že od razcveta računalniških sistemov v 20. stoletju - ali se lahko umetna inteligenca osvobodi od svojega »stvarnika«, človeka, in če je odgovor pritrdilen, ali lahko oblikuje verodostojno osebnost?
Bernard Foing na simpoziju Out of the Cradle, WAAG, Amsterdam, 2018, foto: KSEVT
Bernard Foing, izvršni direktor Mednarodne delovne skupine za lunarne raziskave (ILEWG) pri ESA/ESTEC (slov. Evropsko središče za vesoljske raziskave in tehnologije, Nizozemska) je predstavil najnovejše izsledke v raziskavah Lune ter s tem povezane projekte na Zemlji, vse do vizije bodoče Moon Village.
Pri tem projektu gre predvsem za novo opredelitev resnično skupinske demokratičnosti, za človekove pravice, sporazumevanje med kulturnimi vzorci, filozofijo, umetnost, znanost, razvojne premise, pionirske zamisli in na splošno raziskovanje, ki bo stremelo k prostemu dostopu do vsebin in orodij za najširši razpon uporabnikov.
Poleg kopice natančno zastavljenih ciljev, ki naj bi jih projekt dosegel, je tukaj še vrsta dodatnih dejavnosti, ki vključujejo umetnike, oblikovalce, šole, ki se posvečajo človeškim ali humanističnim perspektivam naše skupne prihodnosti na Luni, ter dajejo glas osebnim izkušnjam, presečiščem med zaznavo, dojemanjem in predstavitvijo ter nenazadnje konkretizacijo.
Del skupnosti Out of the Cradle, WAAG, Amsterdam, 2018, foto: KSEVT
S tem se je skupnost OotC, združujoč umetniške in znanstvene uvide, pridružila sodobnim snovanjem prvega človeku prijaznega in trajnostnega doma na Luni. 2001: Vesoljska odiseja je film, ki nagovarja našo kolektivno zavest in podzavest o tem, kako naj bi bil videti razvoj takšnega habitata, kakšen bo njegov pomen za človeka, na vesoljskih agencijah in skupnostih pa ob petdesetletnici filma leži odgovornost, da ustvarijo skupen jezik, v katerem bo nov človeški prostor tudi dejansko mogoč. Naslednji simpozij v nizu bo 19. aprila v središču ESA v Noordwijku na Nizozemskem.
