Tiskane izdaje
Pot domov je vedno povezana s spomini, pričakovanji, strahovi in hrepenenjem. Posebej travmatično je bilo vračanje iz vojn. V vojnah so se spreminjale države, meje, družbene ureditve in vrednote, a skupna želja vojakov, beguncev, izgnancev, ujetnikov in drugih vojnih razseljencev je bila, da se vrnejo domov.
Prisilna mobilizacija v nemško vojsko
Prav posebna je zgodba Celjana Poldeta Gošnika (1923−2012). Po poklicu zobotehnik v Celju je bil septembra 1942 vpoklican v nemško vojsko. V 756. regimentu 334. pehotne divizije je bil kurir, telefonist in merilec daljave. Za božič 1942 je enota odšla v Afriko, kjer so ga v severni Tuniziji 27. aprila 1943 ujeli Britanci in ga poslali v taborišče vojnih ujetnikov Douglas Happendon pri Glasgowu in nato junija 1943 naprej v Camp Roswell, New Mexico.
Violina
Ko so v vojaški bolnišnici potrebovali zobotehnika, se je Leopold prijavil. Tam se je naučil sodobnih zobozdravstvenih tehnik in angleščine. Ker se je izkazalo, da je veliko nemških ujetnikov znalo igrati na različne inštrumente, med njimi pa je bil tudi dirigent, so sestavili simfonični orkester Kapelle Nicomei z 31 člani. Polde je igral violino.
Američani so jim s pomočjo Rdečega križa priskrbeli inštrumente in note. Koncerte so prirejali za ameriške vojake, pa tudi za častnike in njihove žene. Nastopali so z uverturami k znanim operam in operetam in dvorana je bila večkrat polna do zadnjega kotička. Ker violina ni bila posebno dobra, si je pozneje s svojimi prihranki v Roswellu kupil novo. Iz Celja mu je mama poslala tudi njegovo domačo violino, ki pa je do njega prispela nekoliko poškodovana. Ker ni potreboval dveh, je domačo prodal, a mu je bilo pozneje žal.
Pot domov
Ko so taborišče za vojne ujetnike postopoma izpraznili, je maja 1944 prišel v Fort DuPont, Delaware, kjer je delal v častniški menzi. Najprej je bil pomivalec posode, nato pa je napredoval v natakarja. Ob koncu vojne je Leopold pričakoval, da se bo takoj vrnil domov, vendar so ga novembra poslali v Fort Dix, New Jersey, nato pa še v Camp Butner v Severni Karolini. Tam se je javil za voditelja slovenskega in nemškega programa na radijski postaji. V Evropo je prek Camp Shanksa, New York, odplul šele 31. marca 1946.
Pot violine
Kupljeno violino je Polde prinesel s seboj domov. Ker po vojni ni več aktivno igral, jo je podaril nečaku Tinetu, ki jo je za jugoslovanski mladinski festival v Subotici leta 1973, kjer je igral v triu Krik, prebarval na belo. Takrat je nanjo brenkal kot na kitaro. Pred kratkim je violino podaril Poldetovemu pravnuku Amadeju, ki ga je za igranje navdušil prav Polde.
Razstava Pot domov
Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju s sodelujočimi slovenskimi muzeji 20. junija ob 19. uri odpira razstavo z naslovom Pot domov, ki bo ob stoletnici začetka bojev ob reki Soči in ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne odprta v razstavnih prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani in po različnih muzejih, galerijah in razstaviščih 17 sodelujočih ustanov širom po Sloveniji. Zgodba Poldeta Gošnika bo tudi ena izmed predstavljenih zgodb v muzeju, violina (še vedno bela) pa bo osrednji razstavni predmet.
***
Mag. Monika Kokalj Kočevar je muzejska svetovalka in soavtorica občasne razstave Pot domov
