Tiskane izdaje
Podraščevke (Aristolochiaceae) so zanimiva družina zelišč, grmov in ovijalk. Razširjene so po vseh tropih z izjemo Avstralije, njeni predstavniki pa se nahajajo tudi v zmerno toplih predelih. V Sloveniji rastejo štiri vrste te družine: navadni podraščec (Aristolochia clematitis) bledi podraščec (A. pallida), rumeni (A. lutea) in okroglolistni (A. rotunda). V primerjavi s svojimi tropskimi sorodniki so pravi pritlikavci in med množico drugih rastlin skoraj neopazni.
Če hočemo videti velike in zelo barvite podraščevke, moramo v trope. Pri nas pa jih lahko opazujemo v rastlinjakih. Kar nekaj teh zelo barvitih podraščevk z ogromnimi cvetovi cveti poleti v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta v Ljubljani. Povsem majhne rastline smo dobili iz Bonskega botaničnega vrta. V enem letu so se povzpeli več kot pet metrov v višino in zdaj so spodaj samo gola, olesenela in okrog jeklenic ovita stebla, navzdol pa se v slapovih s celotne galerije usipa kot slap zelena preproga, ki je povsem prekrila galerijo.
Podraščevka Aristolochia giagantea. Foto: Jože Bavcon
To je posledica prilagoditve na pomanjkanje svetlobe v tropskih gozdovih. Vse ovijalke morajo namreč zelo hitro zrasti, da dosežejo višino, kjer je dovolj svetlobe. Šele tam začnejo tvoriti množico listne mase, ki jim pomaga izkoristiti čim več svetlobe za fotosintezo. Med to zelenino se začnejo v začetku poletja odpirati prekrasni veliki in rdeče vijolično žametno barviti cvetovi. Tisti veliki dajejo videz ogromnega robca, ki visi med zelenimi srčasto oblikovanimi listi. Drugi imajo dolgo ustno in so videti, kot da sploh niso odprti.
Podraščevka Aristolochia labiata. Foto: Jože Bavcon
Nekateri cvetovi oddajajo za človeški nos prav neprijetne vonjave, po razpadajočem mesu. Ta vonj privablja muhe. Ob obisku cveta mora muha zlesti globoko v notranjost do podrasle plodnice. Tam se ujame med dlačice, ki ji preprečijo takojšen izlet iz cveta. Skratka, opraševalec lahko pride v cvet, ven pa lahko gre šele, ko se prašniki sprostijo in izpustijo cvetni prah, ki ga potem žuželka odnese v naslednji cvet. Vonj žuželko zvabi v past, kjer potem preživi nekaj časa v »zaporu« in šele nato se spet lahko poda v novo past, kjer opravi oprašitev s tukaj pridobljenim cvetnim prahom. Vse to je seveda posledica dolge koevolucije rastline in opraševalcev, kjer imata oba organizma drug od drugega korist.
Podraščevka Aristolochia brasilensis. Foto: Blanka Ravnjak
Njihovi cvetovi so zanimivi že takrat, ko sploh še niso razprti. Prav oblika neodprtega cveta je menda podraščevkam tudi dala ime. Neodprti cvetovi namreč spominjajo na človeški zarodek. Rodovno ime izvira iz grške besede aristos, kar pomeni najboljši, locheia pa pomeni porod. Zato ni bilo nič nenavadnega, da so včasih to rastlino uporabljali pri zdravljenju bolečin ob porodu. Nekoč so namreč verjeli, da že oblika rastline nekaj pove o njenih učinkih, tako so številne rastline uporabljali za različne namene glede na njihov videz. Podraščevke niso bile izjema.
Ko nato napihnjen popek poči vzdolžno po šivu, iz njega nastane velik žametast robček. Tudi na otip so ti cvetovi svilnato mehki, žal pa ne zdržijo preveč dolgo. Vabljeni torej v tropski rastlinjak na ogled bohotnih zelenih lijan, s katerih visijo orjaški žametni cvetovi podraščevk.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
