Tiskane izdaje
Vitanje. Ksevt. Razstava: Objektivi − pol stoletja originalne vesoljske filmske in fotografske opreme. Avtorja: Miha Turšič in Dragan Živadinov. Gostujoča kustosinja: Jelena Jesina, glavna upraviteljica zbirk Muzeja znanstvenoraziskovalnega centra za usposabljanje kozmonavtov Jurija A. Gagarina v Zvezdnem mestu. Strokovna sodelavka: Natalija Majsova. Izvršna produkcija: Jedrt Jež Furlan in Izidor Fijavž.
Jelena Jesina pove: »V šestdesetih letih 20. stoletja so filmske in fotografske tehnologije veljale za zanesljiv način beleženja različnih procesov in dogodkov. Zato je usposabljanje kozmonavtov za vesoljske polete obsegalo tudi izpopolnjevanje na področjih filmske in fotografske produkcije. Leta 1961 so vesoljsko ladjo Vostok-2 opremili s filmsko kamero Konvas in fotografskim aparatom Zenit-3M. Kozmonavt German Titov je skozi okno Vzor kot prvi v svetovni zgodovini posnel površje Zemlje z vesoljske ladje. Milijoni Zemljanov so si tako lahko ogledali svoj planet iz vesolja. Odtlej ni noben polet minil brez snemanja s pomočjo filmskih, fotografskih, kasneje pa tudi videokamer.«
»Zaradi razvoja in napredka vesoljskih tehnologij ter potreb po bolj zahtevnih raziskavah se je tudi zahtevnost usposabljanja kozmonavtov za snemanje ter uporabo filmskih in fotografskih tehnologij v vesolju močno povečala. Nove vesoljske ladje in vesoljske postaje so bile čedalje bolje opremljene. Poleg že omenjenih Konvas in Zenit-3M so bile v rabi filmske kamere K-3A, Beaulieu, Bolex, fotoaparati Hasselblad, Nikon, Minolta, bliskavice FIL-24, filmske luči. Vse bolj napredni so tudi laboratoriji: laboratoriji za razvijanje črno-belih in barvnih fotografij sčasoma postanejo vse bolj kompleksno opremljeni, v rabo pride tudi cel nabor opreme za filmsko produkcijo. V zgodovini sovjetske kozmonavtike sta bili vesoljski postaji Almaz (med poleti imenovani Saljut 3 (1974−1975) in Saljut 5 (1976−1977)) najbolje opremljeni za opazovanje Zemlje. Najbolje pa je Zemljo iz vesolja opazovati s prostim očesom skozi opazovalno okno, ki nudi preglednost do 170°.«
Na razstavi je predstavljena zbirka sovjetskih in tujih fotoaparatov in kamer, ki so bili v vesolju v zadnjih petdesetih letih.
Večconska fotografska oprema MKF-6MA. Tukaj je naprava slikana v celoti v zbirki kozmonavtskega muzeja v Zvezdnem mestu, manjši deli so vidni na razstavi v Vitanju. Foto: GCTC
(Za povečavo klikni na fotografijo)
Posebno pozornost vzbuja nekoč pred zahodnim svetom strogo varovana skrivnostna multispektralna fotografska oprema MKF-6MA. V vesolje sta prototip fotoopreme MKF-6 v Sojuzu 22 leta 1976 za sedem dni v misiji »Raduga« ponesla in jo upravljala kozmonavta Valerij Bikovski in Vladimir Aksjonov. Že takoj po utirjenju v orbito so Američani opazili nenavadno velik prečni nagib satelita in domnevajo, da sta kozmonavta najprej posnela manevre, ki jih je izvajal Nato na Norveškem.
To je bila takrat edinstvena in tehnično najbolj izpopolnjena vesoljska fotoaparatura. Rusi so jo dali izdelati v NDR pri VEB Carl Zeiss Jena in Inštitutu za elektroniko Akademije znanosti NDR. Aparatura je bila sestavljena iz šestih velikih povezanih fotoaparatov, s šestimi enakimi objektivi s centralnimi zaklopi in šestimi filmskimi kasetami. Vse kamere so bile sinhrono vodene po mehanski in elektronski poti. Vsak aparat je skozi različne filtre, nameščene pred objektivi na črno-beli film, sočasno snemal isto področje na tleh v svojem delu barvnega spektra.
VEB Carl Zeiss Jena je vrhunske, popolnoma na novo skonstruirane, izredno precizne objektive izdelal nad vsemi do tedaj poznanimi standardi. Dimenzije aparature so bile 60 x 55 x 70 cm s težo okoli 160 kg. Z višine 350 km je fotoaparat na eni fotografiji zajel površino zemljišča v izmeri 225 x 155 km z ločljivostjo predmetov, velikih od deset do 20 m. Filmski trakovi so imeli širino 70 mm in format posnetka je bil 55 x 81 mm. Na trak je bilo mogoče posneti 1250 fotografij. Vsak od šestih aparatov je imel enak centriran desetlečni objektiv Pinatar f4,5/125 mm in je skozi različne filtre zajemal svoj del barvnega spektra v skupnem razponu od 460 do 890 nm. Kozmonavta sta v tej prvi misiji poslikala 30 zemljepisnih področij in naredila 2400 posnetkov.
Na nekaterih področjih je na istih poteh kot satelit letelo sovjetsko letalo Antonov, ki je imelo v sebi identično fotoaparaturo in z njim so za kasnejšo primerjavo fotografirali ista področja kot satelit. Skupaj je bilo izdelanih enajst takšnih aparatur, ki so bile kasneje nameščene na Saljutu 6 in 7 in na vesoljski postaji Mir. Fotografije s kamer so bile med drugim uporabljene za iskanje mineralnih surovin, za oceno kmetijskih in gozdarskih pridelkov in zemlje, za oceno kakovosti vode in tal, za vojaško izvidništvo, okoljske raziskave, za raziskave vremena ... Rezultati in izkušnje Zeissa in NDR raziskovalcev v sodelovanju s ZSSR pri foto aparaturi MKF 6 so pripeljali do razvoja vse popolnejših aparatur, ki pripomogle k raziskavam Venere, Marsa in Halleyevega kometa.
