Tiskane izdaje
Poleg zbiranja predmetov je pomemben del muzejskega dela tudi zbiranje zgodb in spodbujanje zanimanja ljudi za lastno preteklost. V Muzeju pošte in telekomunikacij smo se povezali z zgodovinskim krožkom na OŠ Polhov Gradec in zastavili skupni projekt raziskovanja razvoja poštne službe na Polhograjskem. Učenci so pod mentorstvom učitelja zgodovine in muzejske kustodinje zbirali gradivo in opravljali intervjuje z upokojenimi poštnimi uslužbenci. Pripravili smo razstavo Zgodbe iz poštne torbe, ki bo na ogled v Muzeju pošte in telekomunikacij od 18. maja do 5. novembra 2017.
Blagajeva pisma
Polhov Gradec, ki leži v osrčju Polhograjskega hribovja, je dosegel največji razcvet v 19. stoletju, v času grofa Riharda Ursinija Blagaja, ki je 50 let upravljal polhograjsko graščino. Bil je tudi prvi župan Polhovega Gradca in eden prvih, ki je pisal uradne spise v slovenskem jeziku. Polhov Gradec, ki je bil tedaj upravno vezan na Vrhniko, ni imel poštnega urada. Pošto za županstvo in župnišče so z Vrhnike nosile potovke − ženske, ki so tja nosile prodajat droži (nadomestek za kvas), spotoma pa so domov prinesle pošto.
»Pozdrav s Polhovgagradca«
Za poštni urad v Polhovem Gradcu so si prizadevali županstvo, lastniki gradu, šola in župnišče, ki so se s prošnjo obrnili na poštno direkcijo v Trstu. Njihovo posredovanje je bilo uspešno in 1. marca 1871 je bil v Polhovem Gradcu ustanovljen poštni urad.
Poštni uradi so se delili na erarne (državne) in neerarne, ki jih je država dajala v zakup, poštni odpravniki pa so ponavadi imeli še kakšno donosnejšo službo. Pošto v Polhovem Gradcu je v zakup dobil takratni župan Janez Tomšič, ki je imel urad v svoji hiši pri Firbarju na Pristavi. Pošiljk pa je bilo zelo malo, zato je večkrat kar sam napisal pismo, da je šla pošta vsaj z enim pismom na pot. Za prevoz pošte med Polhovim Gradcem in Ljubljano je najprej najel prevoznika, nato pa je zaradi prevelikih stroškov pošto prevažal sam.
Po njegovi smrti sta delo prevzeli žena Jera in hči Ivana, medtem ko je sin France prevažal pošto. Ko je leta 1893 opravil izpit za poštnega odpravnika, bi moral prevzeti pošto v Polhovem Gradcu. Ker pa je bila še vedno v rokah njegove matere in sestre, se je odločil iti drugam. Šele po materini smrti je prevzel pošto v Polhovem Gradcu. Po poroki z Zofijo Rant je urad preselil k Rantovim v stari del Polhovega Gradca, kjer je delovala tudi trgovina.
Razglednica Polhovega Gradca pred letom 1935. V stavbi na desni je bila pošta. Foto: Dokumentacija TMS
Franc Čamernik je bil zadnji, ki je vozil pošto v Ljubljano s poštnim vozom. Leta 1930/31 je v Polhov Gradec pripeljal prvi avtobus in pošta je začela potovati z redno avtobusno linijo.
Pred začetkom druge svetovne vojne se je urad preselil v stavbo, kjer je še danes.
Spomini na poštno službo
Ani Založnik se je pri šestnajstih zaposlila na pošti v Polhovem Gradcu leta 1948 in to delo opravljala trinajst let. Že njen oče Jože je skoraj enajst let raznašal pošto. Pri delu se je smrtno ponesrečil s kolesom. Ani se spominja: »Sprva nisem imela službene uniforme. Po dveh letih službovanja pa sem naredila strokovni izpit in dobila poletno in zimsko žensko uniformo in čevlje, k zimski uniformi je spadal tudi plašč. Poštne torbe nisem nosila, zadostovala je kar aktovka. Pošte takrat ni bilo veliko, razen ob Božiču in Veliki noči. Največ je je bilo ob petkih, ko je prihajal časopis Kmečki glas, ki ga je imela naročenega skoraj vsaka hiša. Ljudje so bili prijazni in so me povsod lepo sprejeli. Če me je pozimi zeblo, so mi skuhali čaj in mi ponudili kruh. Ob ponedeljkih, sredah in petkih sem vozila pošto s kolesom, ki sem si ga priskrbela sama, od Polhovega Gradca do Hrastenic. V torek in soboto pa do Briš, Praproč in Zaloga in naprej po bližnjicah peš do Črnega Vrha v gostilno pri Birtu. Tam sem čakala eno uro, s seboj sem imela pisma in znamke.«
Ani Založnik v poštarski uniformi leta 1950. Foto: Dokumentacija TMS
Ferdinand Kopač, pismonoša v Polhovem Gradcu od leta 1959 do upokojitve leta 1990, pa je pripovedoval: »Že prvo leto službovanja sem dobil dve uniformi, poletno in zimsko. Nošenje uniforme je bilo obvezno, kar so redno preverjali tudi inšpektorji. Iz Polhovega Gradca so vedno odhajali zadovoljni. Po enem letu službovanja sem opravil izpit za poštarja, telegrafista in telefonista.«
Službeni pregled pošte iz leta 1940 navaja kot poslovodjo pomožne pošte Črni Vrh Franca Koširja. Hrani: Milan Košir, Črni Vrh. Foto: Arhiv Muzeja pošte in telekomunikacij
Na začetku je pošto raznašal peš po okoliških krajih, nato si je priskrbel bratovo kolo. Poštarji so morali v tistih časih za svoj prevoz poskrbeti sami. Pozneje si je kupil moped, saj je začel raznašati pošto tudi do Črnega Vrha. V poznih šestdesetih letih mu je pošta priskrbela Tomosovo motorno kolo, pozneje pa je poštne pošiljke prevažal s fičkom, ki je bil takrat eden redkih avtomobilov v kraju.
Estera Cerar je muzejska svetnica in vodja Muzeja pošte in telekomunikacij, ki je enota Tehniškega muzeja Slovenije. Ajda Kozjek je kustodinja v Muzeju pošte in telekomunikacij.
